Not Two, 2015

Tokrat bomo v Tolpi bumov prisluhnili trojici glasbenikov, ki posega tako po idiomih jazza kot tudi proste improvizacije. Zasedba François Carrier na altovskem saksofonu, Michel Lambert za bobni in Rafal Mazur na kontrabas kitari je sledeči plošček z naslovom Unknowable posnela lansko poletje na skupnem nastopu v Krakowu.

Praksa snemanja živih nastopov za Carrierja ni nič novega, tako je izdal že dosti prejšnjih plat. Pogosto namreč tak način snemanja poleg live vzdušja zagotavlja tudi zajetje zanimivih zvočnih trenutkov, ki v studiu morda izvisijo ali pa izpadejo prisiljeno. Tako na albumu slišimo šest komadov s poetično-spiritualnimi naslovi, vsebino katerih osmišlja predvsem Carrier. François Carrier je kanadski altovski saksofonist, ki se pri svojem igranju pogosto opira na tradicijo Johna Coltranea. Mnogokrat preiskuje zmožnosti inštrumenta, a njegova raziskovanja le redko nastajajo umetelno in prisiljeno, navadno se prelivajo v melodične in strukturirane fraze. Njegov inštrument mu namreč omogoča kopico razširjenih tehnik, ki pa jih Carrier uporablja le mestoma in izredno premišljeno. Velik poudarek Carrier posveča strukturiranosti muziciranja. Album Unknowable je namreč v celoti improviziran, a na nekaterih mestih deluje precej komponirano. Pri tem je treba upoštevati še dejstvo, da sta Carrier in Lambert izredno uigran duo, saj sta skupaj posnela že obilico plošč in na turnejah pogosto nastopata v tandemu.

Bobnar Michel Lambert je, tako kot Carrier, Montrealčan in dosti sodeluje pri oblikovanju tamkajšnje free jazz scene. Kot tretji član pa se je ritem sekciji na kontrabasu pridružil Poljak Rafal Mazur, ki naj bi dvojcu vnesel določeno mero svežine. Mazur je vitalen člen krakovske impro scene, ki se posveča tako kolektivni kot samostojni prosti improvizaciji. Študira tudi kitajsko filozofijo in tu se njihove poti križajo. Tako Mazur kot Carrier se zanimata za vzhodnjaško filozofijo. Carrier se posveča zen budizmu in v povezavi z umetnostjo pravi: »Čudovito je biti živ, čudovito je dihati in čudovito je ustvarjati glasbo v sedanjem trenutku.« Mazur pa preučuje taoizem in meni, da ta izredno bogati improvizatorjev pristop h glasbi.

Na sledečem ploščku imamo priložnost slišati raznolike pristope k improvizaciji. Carrier večinoma prosto improvizira v zastavljenem melodičnem okviru, s pasažami, arpeggii in intervalnimi skoki. Kdaj poseže tudi po izpihanem in kričečem zvoku, ki ravno zaradi svoje redkosti pride do večjega izraza. Vmes zaslišimo tudi zvok kitajske oboe, ki jo Carrier vključuje zelo subtilno. Za trenutek ne vemo, ali je dotičen zvok proizveden s saksofonom ali oboo, a kasneje njen rezek in zelo zanimiv zvok hitro prepoznamo. Tok Carrierjeve glasbene misli se pretaka skozi celoten album, tako da, tudi ko mu prisluhnemo, nimamo občutka, da bi poslušali ločene improvizacije, temveč eno koherentno celoto. Carrierjeva koncentracija na albumu le redko popusti in čeprav je njegov saksofon mogoče slišati na veliki večini odigranega zvočnega materiala, je izredno prisoten in ne izgubi posluha za detajle. Njegov zvok je vihrav, neposreden in tudi liričen. To vihravost in liričnost pa podpirata Lambert in Mazur. Še posebej Lambert izredno dobro sledi in dopolnjuje Carrierja, tako da skupaj oblikujeta in spreminjata glasbeni tok. Pri Lambertu imamo lepo priložnost slišati mnoge tehnike prostega improviziranja na bobnih in tudi on razširjenih tehnik ne uporablja z namenom razkazovanja, temveč jih izrabi z namenom podpiranja in izostrevanja glasbenega dogajanja.

Redkeje slišimo Mazurjeve ideje. Že tako redki trenutki brez Carrierja se v interakciji med Lambertom in Mazurjem izkažejo predvsem kot platforma za Lambertovo dromljanje. Mazur kar nekako ni kos že uigranemu dvojcu, ki melje in ustvarja glasbeno tvarino. Če bodo kot trio nadaljevali tudi v prihodnje, bi si želeli slišati več prostora za raziskovanje Lamberta in Mazurja ter razvijanje skupnega muzikalnega toka, na katerega vplivajo vsi člani.

Lamberta in Carrierja bomo imeli priložnost slišati 22. 5. na festivalu Jazz Cerkno, a se jima bo tokrat s kontrabasom pridružil John Edwards.