Urtovox, 2013

Italija premore vrsto odličnih samosvojih kantavtorjev, med katerimi so tisti, ki so v glasbeno govorico vpeljali globalno prepoznavne žanre, od tanga in jazza pri Paolu Conteju do balkanske godbe pri Viniciu Caposseli, brez težav prestopili jezikovne bariere. Tokrat v Tolpi bumov predstavljamo omenjenima dvema podobnega, pri nas manj znanega glasbenika, ki je v četrt stoletja prehodil pot od alter rockerja do nekonvencionalnega in pronicljivega kantavtorja.

Cesare Basile je nekonvencionalni italijanski glasbenik s Sicilije, ki je dejaven že od konca 80. let prejšnjega stoletja. Na začetku svoje glasbene poti je s svojim bendom Quartered Shadows deloval v Berlinu in uvajal koncerte takih imenitnih imen alter rocka, kot sta Nirvana ali Primus. Za sabo ima številna sodelovanja z italijanskimi in mednarodnimi glasbeniki, kot so Roy Paci, Robert Fisher iz benda Willard Grant Conspiracy, Hugo Race in John Parish, ki je produciral kar nekaj Basilovih albumov. Sodelovanja so ga peljala stran od rodne Catanie na Siciliji, kamor se je sedaj vrnil po sedmih letih bivanja v Milanu. Na Siciliji se je Basile pridružil tamkajšnjemu alternativnemu umetniškemu združenju in tudi z lastnim fizičnim delom pomagal pri obnovitvi lokalnega gledališča v Catanii. Album, ki je medtem nastajal, tako vsebuje številne pesmi o prevaranih in ubogih delavcih, o nevidnih ljudeh, ki so zgradili ceste, o terorju oblasti na ulicah ...

Vrnitev v domači kraj se še kako sliši na njegovem letošnjem osmem albumu, enostavno poimenovanem Cesare Basile, na katerem je večino besedil zapel v narečju. Regionalna pripadnost se sliši tudi v muziki, ki jo preveva trpki in melanholični duh Mediterana, a ob tem Basile svojo raznoliko in odlično zaranžirano glasbo gradi na osnovah odbitega kantavtorstva, kakršnega goji denimo Tom Waits, ali pa alternativnega rocka v najširšem pomenu besede.

Njegove občuteno zapete pesmi tako ob njegovem prebiranju kitarskih strun spremlja četica manj običajnih zvokov, od komornih godal in klavirja do ušpičenih, osamljenih odmevov raznih brenkal in drugih zvočil, ki v pesmih podčrtajo vtis tesnobnosti in brezizhodnosti, ki se v Basilovem primeru vendarle večinoma obrne v simbol upora proti globalnim in lokalnim krivicam.

Basile z občasnimi vdori nenavadnih zvočenj spretno podčrta osnovno melodijo, še raje pa ustvari izjemno tenzijo, ki zapolni prostor pesmi. Svojevrstni minimalizem po drugi strani razkriva pravo malo simfonijo zvokov, saj v komadih ves čas nekaj poka, brni, škriplje, odmeva in šumi. V besedilih niza močne in neposredne slike, denimo »general, ki je odet v barve zastave, ljudi, ki so sešili prav to zastavo, imenuje za barabe«.

Občutek obupa in revolucionarnega duha ali trme je prisoten tako v besedilih kot glasbi, ki niha od intimistične in poetične izpovedi do obsojanja globalno prisotnih krivic. Basile poje z izjemno občutenim glasom, ki se pne od pridušenega besa do šepetajoče poetičnosti ter tako pričara vsebino pesmi tudi tistim, ki ne razumejo knjižne italijanščine ali sicilskega narečja. Trpka in odlično odigrana in domišljena glasba za trpke čase, ki kar kliče k raziskovanju njegovih drugih podvigov!

Pa še »pripis pod črto«: Basileja lahko vidite in slišite v Ježkovi pesmi E lon lan ner, ki jo je posnel za glasbeni film Petre Seliškar »Moj narobe svet«, v katerem Ježkove pesmi poleg njega med drugim prepevajo in igrajo Josipa Lisac, Kimmo Pohjonen, Toni Kitanovski in Čerkezi Orkestar, Hugo Race, Chris Eckman in Tomaž Pengov.