Chelsea Wolfe: Abyss

Sargent House, 2015

Chelsea Wolfe postaja vedno večje ime na podzemni sceni in onstran nje, saj se je s predzadnjo plato pojavila tudi v različnih mainstream medijih. Abyss je njen četrti album, ki nadaljuje pot raziskovanja meje med temačno in bolj ležerno popovsko glasbo. A vendar je Chelsea že od samega začetka ustvarjala s tovrstno dvoličnostjo, saj je bila vedno nagnjena k bolj obskurnim žanrom, tudi ko je bilo njeno ustvarjanje bližje folku. Abyss je definitivno njen izdelek z najtemnejšimi odtenki, kar sploh ne preseneča, saj se je Chelsea pojavljala na različnih doom in metal festivalih v stilu Roadburn in tako naprej. Njena zadnja evropska turneja je bila denimo skupaj s postmetal bendom Russian Circles.

Chelsea ponovno sodeluje z multiinštrumentalistom Benom Chisholmom, prav tako nadaljuje sodelovanje z Dylanom Fujioko, ki igra bobne, ter z violinistko Ezro Buchla. Chelsea je sodelovala pri zadnji plati skupine Russian Circles in njihov kitarist Mike Sullivan je uslugo vrnil tako, da je prevzel del kitar na plošči. Plato je v teksaškem Dallasu snemal John Congleton, ki je znan po sodelovanjih s Swans, Explosions in the Sky, St. Vincent in tako naprej. Skratka, dober pedigre za uspešno težko plato.

Že na samem začetku albuma nam postane jasno, da dobivamo v posluh enega bolj temačnih izdelkov, saj je že prvi komad nekakšna koračnica v podzemlje. Carrion Flowers, prvi komad, se začne z apokaliptičnim industrialnim uvodom, ki vzpostavlja neke vrste monotonost v maniri Swansov, le da Chelseajin vokal vse skupaj podkrepi z vokalnimi linijami, ki nas popeljejo v sonične pokrajine pogube. Plata nadaljuje v bolj metalskih oziroma bolje rečeno kar doomerskih vodah. Iron Moon, ki je bil tudi prvi singl plate, je pravi doomerski komad, ki pa je na trenutke zelo miren, saj obstajajo deli, kjer slišimo Chelsea samo z vokalom in kitaro. To ne traja dolgo, saj skladba ponovno eksplodira z zvočnim zidom kitar. Ponovno je njen vokal tisti, ki vse podkrepi, saj je njeno petje ravno tako dinamično kot skladba. Dragged out je spet doomersko obarvan. Tokrat je zvok kitare bistveno bolj stonerski, saj se sliši umazan in debel fuzz nizko uglašene kitare. Rifi, ki sledijo, so hipnotični in sovpadajo z vokalom, ki je tudi z zavlečenim tuljenjem v ozadju tako očarljiv kot sam osrednji vokal. 

V nadaljevanju se plošča Abyss umiri, ampak to ne pomeni, da je kaj manj zanimiva. Obratno, saj se po presenečenju, da je Chelsea Wolfe zaplavala v doomerske vode, plošča vrne tja, kjer je pevka še vedno najbolj suverena. Na neki način lahko rečemo, da je to mesto znotraj njenega lastnega žanra, ki se giblje med folkom in alterpopom. Vendar je seveda vse to skovano iz najbolj temačnih koščkov teh žanrov. Maw, Gray Days in After The Fall na neki način predstavljajo tipične Chelseajine komade, ampak gre, če jih primerjamo z njenim siceršnjim opusom, za najbolj dodelane kompozicije do sedaj. Aranžmaji so zanimivi in vsak komad ima svoj pečat, prav tako je pevkin vokal izjemen, saj ima ogromno nians, in Chelsea ga zna uporabiti v pravih trenutkih. Crazy Love malo spominja na odličen EP Unknown Rooms, na katerem Chelsea odigra nekaj akustičnih skladb. Tukaj spet slišimo njeno tipično tuljenje v temo, ki deluje kot duh v ozadju skladbe.

Simple Death in Colour of Blood zmagata s subtilnimi vokalnimi pop linijami, ki se zapečatijo v misel in bi jih lahko prepeval še ves dan. Skratka, ogromno skladb na plošči se ti ob prvem poslušanju vtisne v spomin, zato tudi ta plata izjemno presega Pain Is Beauty, ki je poslušalcu prišla pod kožo šele po nekaj poslušanjih. Prav zaradi tega lahko rečemo, da je to njena najboljša in najbolj dodelana plata in da je izkušnja ob poslušanju odlična, saj te konstantno preseneča in kliče k pozornosti. 

Tematike, s katerimi se Chelsea ukvarja na plati, so povezane s paralizo v spanju in na splošno s podzavestjo sanj. Sama pravi, da gre za koncept vmesnih svetov med sanjami in budnostjo. Predvsem je to plošča, posvečena noči in njenemu svetu teme in sanj, kar je lahko utemeljiti tudi s kitarskimi in vokalnimi linijami, ki delujejo kot duhovi, ki strašijo zavest.