Christian Kroupa: A Dangerous Game (Farbwechsel, 2015)

Miswired: Miswired (Samozaložba, 2015)

V današnji Tolpi bumov namesto standardne dolgometražne poslušamo dve domači kratkometražni izdaji: A Dangerous Game Christiana Kroupe in glasbenico Miswired z istoimenskim prvencem.

Pričnimo z A Dangerous Game, ki je septembra izšel pri madžarski založbi Farbwechsel, ki pod vodstvom producenta S Olbrichta v zadnjih letih žanje vedno večje zanimanje. Christian ima sicer za sabo že nekaj izdaj, spomnimo pa se ga iz Klubskega maratona 2013, ko smo nanj gledali večinoma le kot na mladega ustvarjalca temačne eksperimentalne elektronike. Leta 2014 je bil med več tisoč prijavljenimi izbran za udeleženca Red Bull Music Academy v Tokiu. Od takrat naprej njegova kariera eksponentno raste, zaznamuje pa jo neobremenjenost z žanrskimi oznakami, ki je že zdavnaj presegla pregovorno - čeprav je del njegove produkcije še vedno najlažje označen z oznako eksperimantalno, se počuti doma tako v drum’n’bassu kot v housu, technu, electru in še čem, kar je roko na srce eklektizicem, ki se ne manifestira ravno pogosto v eni sami osebi.

A Dangerous Game je povečini klubska plošča, temelji namreč na ogrodju trših 4×4 ritmov, na katere se postopoma nalagajo hipnotični vokalni sempli in sinti, ki se gibajo od skoraj eteričnih pa do živahnejših - dober primer je nosilna skladba Human Together, kjer temačno vzdušje in zapomnljiva melodija ustvarjata subtilno igro nasprotij.

Na ta način Christian v polnosti izkoristi format male plošče za predstavitev raznolikosti svojih sposobnosti, ki pa jih tudi združi v koherenten končni izdelek, ki si ga ni težko predstavljati kot glasbeno zgodbo v štirih poglavjih.

EP daje občutek, da so vsi njegovi detajli od kickov, prek semplov pa do melodij sintov najprej izpopolnjeni posamezno, nato pa premišljeno povezani v celoto skladbe. Čutiti je moč torej razvojno pot, ki vodi od idejne zasnove do končnega izdelka, pa tudi pot, ki jo je producentov zvok prehodil od njegovega začetka, prek spoznavanja z različnimi žanri do izkoristka njihovih segmentov za lasten avtorski izraz. Dalo bi se poenostaviti, da dolžina vsake izmed teh poti riše distinkcijo med produkcijo kot hobijem in produkcijo kot kariero, Christian pa je eden izmed redkih domačih producentov, ki se kljub mladosti jasno postavlja v slednji predal.

Tudi glasbena pot avtorice danes druge obravnavane izdaje ni kratka, za imenom Miswired se namreč skriva Pika Golob, polovica znanega domačega nojzerskega dua It’s Everyone Else, ki uspehe zadnje čase prav tako žanje skoraj že bolj v tujini. V glasbi It’s Everyone Else je njen glas prevzemal precej različnih vlog, vendar pretežno znotraj kričečih nojzerskih vokalnih ekspedicij, če pa je že zašel v bolj spevne vode, pa je bil verjetno mišljen kot protipol značilno hrupnim sintom in kitaram. 

Na drugi strani pa je EP Miswired, ki ga je avtorica izdala v samozaložbi zgolj v digitalni obliki, osnovan na nežnem in melanholičnem petju avtorice in izraznih možnostih samega vokala, ki ga večinoma spremlja zgolj klavir. Zdi se, da gre, kot je v neki meri za t. i. stranske projekte značilno, za ostanke osebne ekspresije, ki niso našli mesta v glasbi It’s Everyone Else oziroma jim to ni bilo dovolj. Izpoved avtorice se namreč zdi osrednja poanta te čutne, temačne plošče, ki skozi osebna besedila in neposrednost izvedbe poskuša prebroditi čustveno vrzel med avtorjem, glasbo in konzumentom. 

Miswired vsebuje tudi nedavni RŠ hit Crimes, priredbo komada nojzerskih hardcorovcev Blood Brothers. Transformacija atmosfere originala, ki jo samo s pomočjo lastne vokalne izvedbe doseže Miswired, zakoliči poanto o glasu kot glavnem in povsem zadostnem instrumentu, ki ga avtorica potrebuje, da prenese svoje sporočilo. Kljub temu pa tej osnovi dodaja še občasne nepričakovane hrupnejše elemente in se tako poigrava s klasičnim kantavtorskim principom.

Več kot očitno med danes obravnavanima izdajama ni veliko zvokovnih vzporednic, rekli bi lahko celo, da sta si plošči diametralno nasprotni, temeljno pa se razlikujeta tako ali tako že v namembnosti: v primeru Miswired gre za osebno izpoved avtorice, ki že z načinom izdaje kaže, da ji širok krog poslušalstva ni fundamentalen namen. Na drugi strani gre pri A Dangerous Game Christiana Kroupe na nek način za prelomno izdajo, ki kaže na producentove ambicije, ki segajo daleč onkraj meja Slovenije in postavlja trdne temelje za njihovo uresničitev. Izdaji pa imata to skupno točko, da dokazujeta nesmiselnost floskule o tem, da pri nas nimamo kvalitetne glasbe. Sicer je bila ta poanta dokazana že na toliko različnih načinov, da je že skoraj sama postala floskula, vseeno pa smiseln opomnik o optimizmu najbrž ni odveč.