Christian Löffler: Young Alaska

KI, 2014

Elektronska glasba, vsaj tista, ki se jo producenti lotevajo z bolj oprijemljivim avtorskim pečatom, že skoraj kompulzivno poskuša slediti logiki nenehne evolucije, iskanju novih poti naprej in hoji po prej še neutrjenem terenu. Žal se največkrat vse skupaj konča le pri poizkusih, obračanju že znanih klišejev in glasbi, ki potem ni zanimiva kot novost, hkrati pa se v procesu izgubi še tisti emocionalni naboj, ki bi ga avtorji lahko dosegli s kakšnim bolj konvencionalnim, že slišanim pristopom. Verjetno so v veliki meri za to krivi mediji in feni, ki od producentov vedno znova terjajo inovativnost, ob tem pa pogosto povsem spregledajo dobro narejene, osmišljene plošče. Eden tistih elektronskih avtorjev, ki se s tem očitno ne obremenjuje preveč, je nemški producent Christian Löffler. Njegova letošnja plošča 'Young Alaska' tako prinaša osem skladb, ki sicer ne ponudijo nič novega, a se bodo s svojo intimnostjo verjetno dotaknile tistih bolj senzibilnih poslušalcev. No, morda je novost, paradoksalno, kar to, da se Löffler pravzaprav niti ne trudi ponuditi nič novega.

Verjetno je ta Löfflerjeva zadržanost eden od razlogov, da zaenkrat ostaja precej spregledan, pa čeprav je prvo dvanajstinčnico objavil že pred petimi leti. V tem času je izdal dva EP-ja, nekaj podaljšanih singlic in pred dvema letoma dolgometražni prvenec 'A Forest'. Plošča 'Young Alaska' je v katalogu njegove kelnske založbe KI Records zapisana kot EP, vendar z dolžino čez štirideset minut, pa tudi z oprijemljivo zgodbo, pravzaprav ponudi zaokroženo albumsko celoto. Odzivov nanjo na spletu praktično ni, kar je za producenta nemških korenin, skozi prizmo za elektronsko glasbo sicer precej radovednih in dobro poučenih nemških poznavalcev, precej nenavadno. Toda verjetno se razlog za to skriva tudi v njegovi specifični estetiki, ki s svojo opojno senzibilnostjo precej odstopa od pregovorne nemške elektronske hladnosti. Je pa obenem presenetljivo, da ga denimo še niso opazili tovrstni estetiki precej bolj naklonjeni Skandinavci.

Album 'Young Alaska' se že z imenom in nekaterimi »alpinskimi« naslovi skladb, pravzaprav nasloni na izročila skandinavskih elektronskih ambientalistov. Ta vtis še okrepi tudi prva, naslovna skladba, ki s svojo hipnotično, zasanjano sintetično melodiko, v spomin prikliče eterično glasbo že nekoliko pozabljenega, precej obskurnega švedskega producenta Porn Sword Tobacco. Ta je pred kakšnim desetletjem očaral melanholične privržence elektronike, podobni logiki pa sedaj sledi tudi Löffler. No, že z drugo skladbo, kjer pod eterične teksture potopi hipnotično, transirajočo house ritmiko, se pojavi očitna podobnost s tem, kar v zadnjih letih počne še en švedski producent, precej bolj znani The Field. Na prvi posluh se zato upravičeno pojavi dvom v to, zakaj potrebujemo slabšo »kopijo« obeh švedskih kreativcev, toda kmalu postane jasno, da Löffler skozi osem skladb ponudi introspektivno, intimno, z osebno izkušnjo pogojeno zgodbo. Ta je resda precej stereotipen, pravzaprav klasičen soundtrack avtorjevih popotovanj, kar pa ne pokvari celostnega vtisa albuma. Medalje za inovativnost ali drznost Christian Löffler z njim ne bo dobil, se bo pa verjetno prikupil vsaj poslušalcem, ki nabirajo glasbo za svoj naslednji road trip.