Third Worlds/Harvest, 2016

»I'm God, yes, hello? Hello? Hello? Hell-ll-ll-ooo?« S temi besedami Karen Black otvori 14-minutni video »Bottomless Pit«, s katerim so Death Grips oktobra napovedali novo istoimensko ploščo. Omenjeni posnetek je bil del kopice enigmatičnih indicev, ki so tekom čakanja vodili še v nekaj drugih smeri, in čeprav smo tovrstnih reči pri Death Grips že vajeni, je ta kos sprožil skoraj več vprašajev in ganjenosti kot sama vsebina plošče. Ampak kaj pravzaprav je vsebina plošče, še posebej take, ki se kliče Brezdanja jama? Mar ni tam pravzaprav vse in še več od koncepcije vsega? Črnina in razpadli babilon govorice, katranska črnina globin izkustva – neskončna dolnja dislociranost, brezno. Karen Black je morda najbolj pomnjena kot igralka v kultnem hipijskem downerju Easy Rider, skozi desetletja pa se je proslavila kot karizmatična B-movie prezenca, ki je z Death Grips in še posebej z Zachom Hillom očitno močno resonirala. Kako tudi ne, saj v svojem modusu operandi in priklicanimi posledicami definitivno izpovedujejo močno navezanost na mračno podrast ne toliko ljudske kot prav specifično mainstream kulture. Terminalno bolna je Black v zadnjih mesecih življenja z navdušenjem pristala na branje parta, ki ga je zanjo napisal Zach Hill in ki bojda dela na ustreznem filmu – čeprav je enkrat prej že bilo govora o nečem podobnem, dokler se ni izkazalo, da filma ni in ne bo. Karkoli že, Karen Black neopisljivo briljira, s svojim intenzivnim pogledom pa nas je potegnila v zrenje kdove česa našega in postavila visoke standarde za album, ki naj bi iz teh misterijskih korelacij vzniknil.

O Death Grips smo nazadnje izdatneje poročali pred dobrim letom v recenziji dvojnega opusa The Powers That B, nova izdaja pa je v mnogočem ravno nasprotna mamutskosti tistega podviga. 13 konciznih komadov nihajoče privlačnosti je verjetno tisto, kar naj bi v niti-ne-tako-zanimivih post festum racionalizacijah kreativnih vzgibov sledilo megalomanskim in težko prehodnim artefaktom. Seveda pa ni potrebe, da bi tudi za nas bilo tako. Death Grips ploščo Bottomless Pit, okiteno tudi z odzadnjim napisom »very shallow listening«, pričnejo z nekaj skladbami, ki spadajo med najmočnejše v njihovi diskografiji. V srčiki pa jim sledi pravo malo brezno agresivnega dolgčasa in iztrošenosti, h kateremu pridemo kmalu. Do tedaj pa: Giving Bad People Good Ideas. Prvi komad z grozečim, padajočim melodičnim ritmiziranjem ženskega glasu, ki trešči direkt v blackmetalski blastbeat napad, v katerem se kaj kmalu vijači manično tuljenje MC Rida. Skoraj predobro, da bi bilo res, a je. In dobro poprisoti tisto občutenje, ki si ga delimo marsikateri – da sta med tvorbami, entitetami in fenomeni popularne kulture že nekaj časa s svojimi telesno-spiritualnimi tehnikami najbolj relevantna ravno hiphop in black metal. Seveda je to iztrgana black tvarina skozi Death Grips simulakerski filter in drugega tudi ne bi pričakovali. Če bi nadaljevali v tem tonu in tempu, bi bil triumf sicer težko prigaran, a zagotovljen. A so imeli druge namene oziroma so jih imeli drugi nameni.

Naslednji komad, z referencami na pokvečene igle, razdvojitev stotih golobov in razne manifestacije deliričnih »šusov«, odpelje v še eno drugo, vznemirljivo smer. »Blo, blo, blo, blo, oh no, blo blo blo, hot head, blo, blo, blo, blo,« vpije Ride v krčevitem tantrumu, Hillovi bobni pa so končno tudi na ploščo zabeležili pristop, ki ga ima, kadar v živo igra čez lastne posnetke. In to je tisto raztreščeno, hiperenergično free-form pletenje, ki pod vsem podžge ogenj – kajpak, kot smo že vajeni, na albumskih posnetkih odigrano in posredovano z elektronskimi bobni in moduli. Ta razkorak je tako očiten, da lahko po tolikem času zaključimo, da očitno mora biti tako – razfukan 808 skozi blender na platah, permutacijske free eksplozije pa v živo čez vse to. Mestoma Hot Head spomni na legendarno Full Moon s prvega EP-ja Death Classic, vendar ta lom alternira s kot-da dubovskimi kitičnimi medklici, podprti z arpeggiatorji. Potem je tu še no-love-deep-webovska Spikes, ki tekstovno nadaljuje imolacijska, samosovražna, lastno-senco-zasledujoča zavedanja komadov, kot je bil Centuries of Damn s prejšnje Jenny Death. Dejansko pa je bila ta linija posejana kar po celotnem The Powers That B. Zaključni odlomek Spikes:

»I binge all black enhance my tragic ends to a means I can’t establish noise of nomads on sapphire spice cumulus in both hands can’t kill myself twice pawns tremble like dildos wielded by duppies traumatized on for size roadkill hides like yuppies I’m too passcode these gates won’t stay closed control gets old I smash out my skin my vessel thrown like slack at the wind I’m finally astral now grab my stems spikes«

In 'stems', nekakšne osnovne celice ali kolena, je ime, s katerim so poimenovali naloženi .zip paket ločenih instrumentalnih in vokalnih delov vseh komadov, ki so si jih zainteresirani lahko prenesli še pred »uradnim« izidom plošče. Ob kombiniranju ustreznega vokala z ustreznim instrumentalom je bila zadeva slišati že kot končni izdelek, seveda pa nikjer ne piše, da se sestavin ne sme sestaviti povsem drugače. Nemara vam kaj takega tudi zavrtimo. Prav tako pa so Death Grips pred vsem skupaj pravzaprav objavili celotne tekste z Bottomless Pit. Lahko bi torej rekli, da so ploščo plasirali po koščkih, ampak v nasprotju s številnimi popularnimi izvajalci, ki tako ustvarjajo dodaten hype, so Grips pristop »po koščkih« vzeli dobesedno. Sicer pa širši del tekstualnosti Death Grips – ki jo, kot sem napisal že v recenziji prejšnje plošče, moramo dojeti tudi ali predvsem kot nekakšen okultno beatniški poetični podvig, ki ekstatično zapuščino beat izročila kanalizira v nove globine brezupa, entropije, revščine in nevarnih moči, s katerimi rokujejo tisti, ki so padli še niže – enako močno žari tudi na novi plošči.

Celo bolj kot na momente sama »glasba«, ki nekje v sredici plošče deluje, kot da vzporedno s teksti tematizira že nekakšno zdolgočasenost in iztrošenost, kar sicer za Death Grips ni povsem novo. Počno pa to z veliko dozo obupane in nezainteresirane agresije – kot nekakšen vprašljiv in jalov seks, ki ne kaže ničesar dobrega o nobenem od udeleženih. Ta neka motena dinamika »akta« je, pogojno rečeno, »metafora«, s katero je marsikdo v zadnjih letih tolmačil tudi odnos Death Grips z javnostjo, poslušalstvom, a tudi drugimi ljudmi, tistim morečim drugim nasploh. Enega zanimivejših viškov tovrstne naravnanosti najdemo v komadu Eh, ki je prav to, kar ta medmet pomeni. V njem MC Ride deklamira, kako zelo »eh« je do vsega, ampak res do vsega in vsakogar. Lahko bi nosil tudi masko Zacha Hilla, toliko mu je mar. Pa mu je, ampak izražanje tega občutenja je zaprečeno – ker tudi ni jasno, če občutenje sploh je in če sploh obstaja izraženje le-tega. Meandriranje med grožnjo solipsizma in brezdanje jame vsega, vedno pa odprtost v entropični kozmos.

Omenjeno iztrošenost in redundanco lahko v luči napisa »very shallow listening« razumemo kot brezupno plitkost perpetualnega zasledovanja ultimativnega pop »hooka«, ki so ga Death Grips itak že zdavnaj, vedno znova, izrabljali in implodirali – tako uspešno kot neuspešno. A prisila se skozi dogajanje tematizira sama, »hook« pa je nemara prej kot hipnotični primež viže dejansko pravi kavelj – zaboden v zaznavajoče in obviseno telo, ki prične odtekati. Torej:

»Eh.«

oziroma

»Aaah.«

oziroma

»______«

Bottomless Pit se zaključi z Bottomless Pit, brezdanjo jamo. Pravzaprav pa smo bili v njej ves čas in smo tudi še sedaj. Pred tem zadnjim, najbolj durovsko razposajenim komadom z najbolj napadalno odvratnim besedilom pa med drugim izvemo, da je »psychic« radio edini dostopni radio kanal v laboratoriju Death Grips, in smo vprašani: »how can you not know so which is it love or hate you’d rather not know why shit won’t lit«. »I fucked you in half,« se repetitivno vsaja v tem zadnjem kosu, a kar je tukaj pofukano in napadeno, je predvsem razcepljen ustroj realnosti same. In naj bo stvar zastavljena še tako pimpovsko in sociopatsko, stvari niso to, kar so videti. Zvodnik se v končni fazi pokaže kot Ženska, in to jezna, tuleči megalomanski subjekt, ki to ni, pa proti njej nima šanse. Še dobro. Smo v jami, dear Bottomless Pit.