Tzadik, 2013

»Melodija je izliv duše in besede prekinjajo pretok emocij. Kajti ko se pesmi duše zibajo v višjih planeh, da pijejo pri izviru Vsemogočnega, tedaj jih sestavljajo le toni razbremenjeni besed«. S temi besedami hasidskega rabina Shneureja Zalamana je opremljen plošček Pillar Without Mercy, najnovejši iz Tzadikove serije albumov Radical Jewish Culture. Ta institucija godbenega sionizma (kot mu včasih rečem v šali) skrbi za to, da se raznovrstne manifestacije judovske kulture ne razblinijo v tradicijo ali nostalgijo in da se, nekam paradoksno, tudi sama judovska identiteta ne zapre sama vase. Čeravno je v njeni glasbeni dimenziji tako sonično kot semantično dominantna praksa klezmer, pa so eden kurizonejših delov judovske kulture tudi hasidske religiozne prakse. Te so namreč pospremljene z nigunom, repetitivno vokalno in brezbesedno, često improvizirano glasbo, ki s svojo hipnotičnostjo in intenzivnostjo vzpodbuja mistična in robna izkustva tekom religioznih ceremonialov. Takšna raba glasbe je integralen del prenekaterih sekularnih rab glasbe, še posebej njenih bolj radikalnih vej.

Pri poslušanju bendov, kot sta Sunn O))) ter Earth, je pozavnist Dan Blacksberg zaslutil hasidski sorodno senzibilnost in v tej premeni ustanovil bend Deveykus. Poleg Blacksberga ter kitarista Yoshieja Fruchterja, ki se s posodobljenim judovskim glasbenim vokabularjem ukvarjata v celi vrsti projektov, sta v bendu še kitarist Nick Millevoi ter basist Johnny DeBlase, poznana iz sludge-free-jazz power tria Many Arms, ter bobnar Eli Litwin. Skladbe, ki jih igra zasedba, je Blacksberg spisal že pred časom in jih občasno igral v raznoraznih, bolj jazzerskih kontekstih, pa nekako niso našle doma vse do pričujočega ploščka, na katerem se zdi zveza doom metala in hasidskih melodij prav nenavadno skladna. Na eni strani je glasba, ki se poraja prek ikonografije in estetik pogube, na drugi pa tista, ki je utemeljena v odrešitvi. Tam nekje vmes pa žagajo počasne in težke kitare, čez katere se pnejo monolitne, obenem upajoče vznesene in melanholično utrujene melodije na Blacksbergovi pozavni. Takšen je komad Wordless Ecstasy, ki si v slabih desetih minutah vzame ves potreben čas za počasen, nekam premočrten razvoj in sosleden razkroj, v katerem zvok formulaičnega doom-metalskega valovanja često požgečkajo jazzerske in avantrockovske kitarske subverzije.

V podobnem duhu se nadaljuje večinski del plošče. Pozavnistove melodije so memorabilne, polne cinematičnega patosa, kitarista pa nekoliko nižje sopostavljata počasi se valečo sonično gmoto s kričečimi ali cvrčečimi eskapadami, ki se kot krik svobode izvijajo iz metalskih valov. Tekom albuma ti vse bolj razpadajo v avantgardni rokenrol in mu služijo le še za varen pristan in kot podlaga pogrebniškim melodijam pozavne. V zadnji tretjini plošče je tudi ta pristan poplavljen in komada Four Worlds of Creation Pt.1 in 2 se večino časa gibljeta v noiserockovskem jamu, v katerem končno tudi Blacksberg zapusti tonalnost in iz katerega se v za ploščo značilnem epskem slogu le občasno izvije nova masivna in melodična vinjeta, kmalu spet požrta v kitarski feedback in dratanje ter sopečo pozavno.

Hasidski doom metal je promocijska skovanka, ki jo zase ponuja bend in ki le deloma zaobjame to glasbo. Za razliko od marsičesa, kar občasno najdemo v glasbenih zapisih godbenega sionizma, je to komunikativna in izvirna nova glasba, ki niti osvajanja novih terenov in tudi razširjanja judovskih glasbenih obrazcev ne jemlje kot končni cilj in ki v svojem efektu smelo združuje zelo različne poslušalske modalitete, od zamaknjenega zibanja judovskih in metalskih glav do fasciniranega sledenja soničnemu toku, ki se vijači po raznovrstnih abstrakcijah in se napaja pri mnogoterih izvirih.