Samozaložba, 2015

Sergio Faria oziroma Die von Brau si je svoje mesto v glasbenih logih priboril leta 2012, ko je njegov komad Milhoes izšel na kompilaciji Lisbon Bass, izdani pri založbi Adamandlisa. Ta je predstavila štirinajst skladb takrat bolj ali manj znanih lizbonskih elektronskih producentov, ki so ustvarjali znotraj tedaj utečenih bass trendov. Ta komad, ki je prvotno izšel na EP-ju Mimesis, je v opusu Die von Braua retrospektivno gledano najbolj izstopajoč, saj se je držal klasične strukture dubstepovskega komada, obenem pa zarisal zvok, ki mu sledi še danes. S tem si je priboril pozornost v bass krogih in si utrl pot za naprej. Nato je obrnil list.

Sledil je EP Iris, ki ga je – tako kot tudi album, ki ga obravnavamo danes – samozaložil. Že tedaj se je od prvotne dubstep estetike distanciral in nakazal svoj prefinjeni čut za strukturo in ambiente, ki jih je sprva tkal bolj na gosto, na albumu Inércia pa so – kot namiguje tudi samo ime – začeli počasi in lenobno razpadati. Na EP-ju Iris je postalo jasno, da se za razliko od številnih lizbonskih producentov ne bo podal v svet kudura in podobnih agresivnejših zvrsti z margine luzofonskega sveta. Album Inércia je ta predvidevanja le še potrdil.

Lizbona je eden tistih krajev, v katerih prevladuje občutek velike pripadnosti prebivalcev mestu. Tudi v njej živeči glasbeniki se z Lizbono več kot očitno identificirajo in to vedno znova poudarjajo. Tako je poleg omenjene lani izšla še kompilacija Lisbon Underground Catalogue Vol. 1, ki ji bodo sledile še naslednje. Že večkrat smo bili priča tudi lizbonskemu take-overju v okviru platforme Red Bull Music Academy, kar prav tako jasno priča o omenjeni povezanosti tamkajšnje scene.

Lizboni je posebno mesto namenil tudi Die von Brau, saj je z izjemo prvega komada preostalih trinajst poimenoval bodisi po predelih tega mesta bodisi po njegovih cestah in tako med drugim zaigral na sentimentalno noto tistih poslušalcev, ki se z Lizbono čutijo povezane. S kartografskim pristopom je ustvaril zemljevid portugalske prestolnice in uglasbil svoje čutenje tega mesta.

Smer, ki jo je Die von Brau nakazal že na EP-ju Iris, nadaljuje tudi na Inércii: zvočne plasti so tankočutno razdelane, lahko bi rekli celo, da je v njegovem zvoku nekaj mornarskega patosa, kanček fada in melanholije. Prvo četrtino plošče zaznamuje klavir, ki se iz začetnih šumov in meglic izvije v artikulirane melodije, ki postajajo vedno bolj sintetizirane, Die von Brau pa jih postopoma vse bolj podpre z ritmi. Ti so sprva počasnejši in se v skladu z dramaturškim lokom albuma kot celote stopnjujejo in kulminirajo v drugi polovici, v komadu Alameda, v katerem si avtor privošči subtilno tehnažico. Z naslednjim komadom – Monsao - ki ga poslušamo v podlagi in ki je tudi najbolj dekonstruiran in ambientalen, se vzdušje na albumu sunkovito spremeni in polagoma pripelje do njegove zadnje četrtine. Razvoj plate sledi logiki intuicije in pričakovanjem; ponudi zdravo mero napetosti in praznin, album pa je v primerjavi z večino elektronskih dolgometražcev relativno nezasičen in razgiban.

Album Inércia združuje tako sintetiziran zvok, ambient začetkov elektronske glasbe iz 80-ih let kot tudi impulze sedanjih glasbenih tokov, saj sledi trendu takoimenovane neplesne elektronike in tudi prihodnosti. Die von Brau je s prvim dolgometražcem utrdil svojo prepoznavno estetiko in poetiko ter upravičil mesto, ki ga ima Lizbona v glasbenem svetu.