DOMEN GNEZDA - Misnomer II. (Zavod Sploh, 2016)

Domen Gnezda je kitarist mlajše generacije, ki se je iz očitno inspirativnega študija kitare na Berkleeju vrnil poln idej in zagona, ki pa jih je zadnja leta le občasno spustil tudi v javnost. Prispeval je posnetek z Andrejem Fonom na plošči impro dvojk Neposlušno, se pridružil triu Bik 3, sodeluje s Samom Šalomonom in Drejem Hočevarjem, vendar ti zadnji dve sodelovanji zaenkrat iz domačih kleti in koncertnih odrov še nista nastopili v bolj oprijemljivi obliki (z izjemo dveh preko spleta dostopnih koncertnih posnetkov iz jutranjega programa pričujočega radia). Bolj odločno predstavitev je Domen dobil šele sedaj, ko je s solo zasnovo zgrešenega poimenovanja stopil pod okrilje Zavoda Sploh in nedavno v Španskih borcih v kontekstu predstavitve dveh prvencev odigral koncertno predstavo s kolegom kitaristom Primožem Sukičem.

Misnomer II. je kljub temu že drugi solistični posnetek, ki po Gnezdovem razumevanju nadaljuje, a se dejansko tudi odmika od posnetka, ki je z imenom iste serije izšel kot spletna izdaja dve leti nazaj. Če je tedaj v zvok posegel na ravni instrumenta, akustične kitare, pa sedaj konkreten poseg, tokrat na električni kitari, prihaja v obliki njegove razširitve. Nekaj takega bi vsaj lahko sklepali iz dejstva, da je sama plošča nastala tako rekoč po naključju in naknadno, iz posnetkov, ki so bili predvsem plod preizkušanja modularnega sistema efektov, nekakšne elektronske sestavljanke podaljška instrumenta. Rezultat ni toliko popačenje, temveč bolj grajenje zvoka na drugih ravneh, kot so odzvanjale na akustičnem prvencu. Še vedno v ospredju ostaja kitarski zvok. A je tokrat bolj kot ubiranje strun poudarek na samem odzvenu, v katerem izginja minimalistično nizanje včasih le dveh akordov ali majhnega števila tonov, ki pa jih skozi sprotno obdelavo Gnezda počasi izgrajuje v drobne miniature.

Čeprav je plošča zapis zvočnih eksperimentov v pravem pomenu, saj končni izdelek sprva ni bil strunarjev cilj, pa se ne posluša kot serija nedovršenih drobcev in idej, saj se skoznjo plete določena zamaknjena osredotočenost, ki jo lahko odnese v različne smeri. Četudi je glavni zvočni vir električna kitara, pa se bistveni posegi v miniaturnih komadih vseeno dogajajo na ravni izhodnega zvoka. Kitarski zvok, s tem pa tudi nek prvoten vtis plošče, na primer večinoma daje slutnjo nežnega instrumentalnega uvoda v nekaj, kar bi lahko postalo blues folkovska pesmica posebne globine. A v to slutnjo vsakič nekoliko drugače poseže elektronski glitch, šum, na nekem mestu morda celo ritem mašina, ali pa avtor pozornost preprosto obrne v odzven in ga podaljša v tiho distorzirano bučanje, kar se zgodi ob zaključku plošče. To albumu pridoda več plasti, ki se dobesedno odstirajo skozi ponovna poslušanja. Najprej v splošnem kitarsko ploščo na neki ravni prestreže elektronsko preizkušanje, ki v spomin prikliče sicer čisto analitično Cageevo definiranje delitev zvoka v pet parametrov. Če se Gnezda ne zanima toliko za višino in ton, ga pač zanimajo druge dimenzije, le da bi jih verjetno lahko tu našteli tudi drugače, kot je to storil Cage. A spet na nekaterih mestih ta formula ne zdrži povsem, saj je znova ravno instrument glavni vir dogajanja in povsem klasična igra spet dobi svoje mesto v sicer minimalni strunarski igri. In znova lahko na tej ravni poseže elektronska obdelava in na koncu minimalno popačenje zvoka dobi še druge pomene, ki se od samega vira zvoka odmaknejo. A spet ne toliko, da ne bi še vedno poslušali kitarskega albuma. Domen Gnezda tako ni posnel improvizatorske plošče v klasičnem smislu, kjer bi bil instrument predvsem sredstvo avtorjeve zareze v čas z rabo neke svoje veščine. A Misnomer II. tudi ni povsem eksperimentalna plošča, saj kot končni izdelek vseeno učinkuje na več ravneh in posreduje nek povsem zaključen vtis.