Read Write Music, 2012

Ne vem, če me je kakšen izdelek domače elektronske scene zadnje čase premaknil na podoben način kot tisti redki albumi, ki so prelomni za slovenske plesne muzike. Pravzaprav je teh plošč zelo malo. Prva je nedvomno Kapital iz leta 1992, s katero je skupina Laibach nevede prehitela vse svoje elektroničarske naslednike in pred dvema desetletjema posnela album, ki se sliši sveže še danes. Pravi prototip za slovenske tehnaše torej, ki pa je po nekem čudnem spletu okoliščin popolnoma spregledan. Tako s strani oboževalcev Laibachov kot s strani elektronske srenje. Druga plošča, ki je predstavljala resno prelomnico, je bil Octexov album Idei Laheshna, na katerem je Jernej Marušič ravno pravi čas predstavil prijetno zadubiran techno, ki ga pri nas od tistega albuma naprej ni ponovil še nihče. Potem pa je tukaj še tretja, čisto sveža plošča glasbenega žanra, ki ga pri nas nisem pričakoval, ampak saj je bilo tako tudi s prvo in drugo ploščo, ki sem ju omenjal malo prej. Dot je ljubljanska producentka, didžejka, pevka in studijska mojstrica Nataša Muševič, ki je pri svoji lastni založbi Read Write Music objavila album prvovrstnega dubstepa v vseh mogočih inkarnacjah tega žanra, od povsem poskočnega, pa do abstraktnega, na vsak način pa zelo avtentičnega glasbenega izraza. Naslov plošče je Calling Home in je na nek način povezana z ostalima dvema, saj je Dot pred časom že sodelovala tudi z Octexom, ta pa je svojo prvo ploščo objavil pri založbi Tehnika, ki je bila v marsičem povezana z Laibachi. Pa imamo popolni krog, ki se začne pri eklektiki zgodnjih devetdesetih, nadaljuje z dub technom novega tisočletja in konča pri dubstepu tega časa.

Pravzaprav je Dot ploščo posnela že leta 2009, potem pa je zaradi takšnih in drugačnih razlogov čakala na njeno izdajo, kjer se je za priročno izkazala Read Write Music, za katero se izkaže, da je že Natašina druga založba. Prvo je namreč ustanovila med svojim nekajletnim bivanjem v Londonu, kamor se je odpravila po srednji šoli in kjer se je izšolala na tamkajšnji School of Audio Engineering, na kratko SAE, ki mimogrede obstaja tudi v Ljubljani. V istem obdobju se je tudi zagrela za takrat še povsem svežo dubstep sceno, ki je šele ustvarjala svoj specifični zvok in s Sabino Plamenovo – Subeeno ustanovila založbo Immigrant Recordings, pri kateri sta prvo vinilko natisnili leta 2007. Založba je sedaj v mirovanju, Dot pa nazaj v Sloveniji, kjer se posveča “creative commons” založbi Read Write Music, kjer je izšla tudi plošča, ki jo poslušamo v današnji Tolpi bumov. Pogosto jo lahko vidimo tudi za gramofoni v redkih slovenskih klubskih prostorih, ki so odprti za tovrstne muzike, zelo zavzeto pa Nataša skuša širiti slovensko mrežo dubstep producentov in jo morebiti celo razširiti v Balkansko navezo. Če je torej svoj čas v našem prostoru suvereno in zelo razširjeno obstajalo drum’n’bass gibanje, zakaj ne bi istega dosegel tudi dubstep.

Zelo dobra popotnica za takšno razširjenost dubstepa je nedvomno dober album, ki zaneti neke vrste gibanje in ki postavi merila, ki ne temeljijo na produkcijah iz domačih dnevnih sob, ampak gre za zares »spedenan« izdelek, za katerega se vidi, da ima za seboj veliko količino studijskega znanja in izkušenj ter v končni fazi tudi občutka za glasbeno kompozicijo. Tukaj Nataši Muševič nedvomno pomaga dejstvo, da je izšolana pianistka, kar je po mojem mnenju zelo pomembno, saj večina slovenskih elektroničarjev ni imelo skoraj nobenega stika s formalnim glasbenim izobraževanjem, kar se zelo pogosto pozna pri rezultatih njihovega dela. Prav zato so ti komadi tako strašansko nemuzikalni in narejeni brez pravega občutka. Pri plošči Calling Home Dot dokazuje ravno nasprotno, saj gre za inteligentno narejen album, kjer velik del prispevajo tudi Natašini vokali, ki jih uporablja v maniri velikih div neodvisne glasbene scene, kot sta Björk, Martina Topley Bird in nenazadnje tudi Antje Greie Fuchs, pa Emika in podobna imena, ki so morebiti bolj neposredno vpletena v elektronsko sceno. Nenazadnje je Nataša pred leti že pela na ploščah Dalaja Eegola oziroma Alija Ena, kar je že dobra popotnica. Ritmi pa seveda kompleksni, z nešteto plastmi, kar daje plošči zelo okrogel, bogat zvok, za katerega verjamem, da bo zaradi »sub-basov« najbolje prišel do izraza na klubskem ozvočenju, čeprav Calling Home v prvi vrsti ni plesni album. Pogosto gre v abstraktnejše vode, celo nekaj politične angažiranosti je slišati v vokalih, ki jih je Nataša posnela v studiu Male, ene polovice dueta Digital Mystikz in kolektiva DMZ, ki je mimogrede takoj podprl prve vinilke, ki jih je na sceno začela pošiljati naveza Dot in Subeena.

Pred seboj imamo torej ploščo, ki presega zelo ozke okvire slovenske elektroničarske scene in ki je zelo verjetno večjo hvalo doživela zunaj naše domovine, predvsem v Angliji. Pri Dot pa seveda že nestrpno pričakujemo naslednji izdelek, ki bo nasledil ploščo Calling Home, obenem pa naj povemo, da jo bomo lahko že proti koncu tega leta spremljali tudi v filmu Jaz sem Janez Janša, za katerega je prispevala glasbo, obenem pa jo kaže že čez poletje uloviti za gramofoni. Še prej  v poslušanje ponujamo ploščo Calling Home, ki jo bomo zavrteli v celoti.