Clean Feed, 2015

Odkar sta se povezala Bogdan Benigar, vodja Cankarjevih torkov, Druge godbe, Jazz festivala Ljubljana in še česa, ter Pedro Costa, ustanovitelj portugalske založbe Clean Feed, smo priča vedno več izdajam zanimivih, jazz-impro obarvanih ploščkov, katerih predstavitev po navadi premierno doživimo v okviru Cankarjevih torkov. Izjemno pomembno je tudi dejstvo, da založba podpira kar nekaj slovenskih ustvarjalcev in jim s tem omogoča prodor na tuje trge in odmevnejšo prepoznavnost. 

Tudi tokrat ne bo nič drugače. V torek lahko v Klubu Cankarjevega doma prisluhnete novi plošči Dreja Hočevarja z naslovom Coding of Evidentiality. Prihajajoči album je njegova druga samostojna plošča, na kateri sodeluje s starim znancem, Bramom De Loozejem za klavirjem, in mladim čelistom, ki se na newyorški sceni še uveljavlja – Lesterjem St. Luisom. Kot gost se pri eni skladbi pridruži Sam Pluta z elektronskimi zvoki. Vsi, razen Plute, so seveda nadobudni mladci, iz katerih kar vre ustvarjalna energija. Pluta zgoščenki pridoda poseben pečat, saj je kot profesor na Columbiji in drugih newyorških institucijah, kot skladatelj in samostojni zvočni umetnik zelo cenjen in malodane zvezdniško ime, ki ga potrebuje vsaka jazzerska nova plošča, da bi jo kritiki in občinstvo sprejeli za veljavno. Drugo veliko ime pa je producent plošče, ki je bil obenem tudi Hočevarjev mentor, bobnar Michael Carvin.

Plošča Coding of Evidentiality je v primerjavi s prvo Drejevo zgoščenko, Motion in Time, precej zrelejše delo. Celoten album deluje precej improvizirano, oziroma so prehodi med komponiranimi orisi in improvizacijskimi deli zamegljeni in odlično izvedeni. Tudi skladbe si sledijo zelo spontano in med njimi, razen izjem, ni večjih premotitev. Zasedba skoraj čez celotno ploščo deluje koherentno, a ne na način posnemanja in preigravanja ustaljenih ali vnaprej pripravljenih vzorcev, temveč z neko globljo intenco in predvsem odzivnostjo na zvočni material sam. Največ svežine v komade vnaša čelist Lester St. Louis, ki s svojim pretanjenim igranjem ustvarja zvoke, kateri povsem prevetrijo skladbe. Sicer je St. Louis čelist, ki se ukvarja tako s klasično, jazz in eksperimentalno glasbo kot s sodobno kompozicijo. In to se resnično odraža tudi v glasbi, ki jo slišimo na pričujoči plošči. St. Louis z razširjenimi tehnikami izrablja vse registre čela, topota, prasketa, cvili in gode, a vse na način, ki poveže trio v skupno muziciranje. Tudi Hočevar ne zaostaja z razširjenimi tehnikami škripanja, razbijanja, dromljanja in še marsičesa. Pogosto je tudi on precizen in triu pridoda tisto nepričakovano, na drugi strani pa kdaj zapade v preigravanje vzorcev in fraz. Še posebej v delih skladb, kjer prevladujeta on in pianist. De Looze je namreč tisti član zasedbe, ki vzdržuje harmonsko podstat, v kolikor je le-ta prisotna. A zasedba doseže najzanimivejši zvok ravno v odsotnosti, oziroma zamegljenosti le-te. In to je pogosto takrat, kadar je De Looze v ozadju in s klavirjem škreblja ali pa ustvarja zvoke, ki se zlivajo z ozadjem. Kadar namreč stopi v ospredje, pogosto poseže po že slišanih klavirskih prijemih in delno funkcionalni harmoniji, kar pa nekako premoti duh glasbe.

Zanimivo vlogo odigra tudi Sam Pluta z elektronskimi posegi, ki pa vsaj sprva delujejo precej agresivno in ne umeščeno v potek albuma, kasneje v skladbi pa zvok uravnovesi in doda tisto širino, ki smo jo pričakovali, tako da komad izpade zares izvrstno. Tudi naslednja skladba je dobro umeščena v album, saj fantje pri njej uporabijo Rhodes klaviature in s tem zameglijo razliko med dodajanjem elektronike in akustičnim izvajanjem, ki ga slišimo v nadaljevanju ploščka.

Vseskozi je album Coding of Evidetiality precej izvrstna plošča. Odličen debut čelista St. Louisa, od katerega si še veliko obetamo. Še posebej pa velik dosežek mladega bobnarja Hočevarja, saj je večina kompozicijskih orisov njegovih. Z njo dokazuje, da se lahko kljub letom kosa z vodilnimi mački v tem poslu.