Elda Trio: Elda

(Two Rivers, 2016)

Zasedbo Elda Trio sestavljajo avtorica večine besedil in večkrat nagrajena folk-jazz pevka slovensko-švedskih korenin Emilia Mårtensson, brazilski tolkalec Adriano Adewale in eden bolj dejavnih domačih harmonikašev Janez Dovč. Gre za že večkrat s presežniki označene glasbene predstavnike, ki so pod skupno ploščo Elda združili tako svoje posamične zgodbe kot ljudsko glasbo svojega specifičnega okolja. Vendar pa ljudske glasbe v tem kontekstu ne smemo jemati zgolj iz njihovih nacionalnih slovensko-švedsko-brazilskih okolij, temveč bi na momente bilo bolj primerno reči, da njihova izraznost vsebuje balkanske, skandinavske in južnoameriške prvine. Prav tako ne gre zgolj za zazrtost v preteklost ljudskih glasbenih praks, temveč za spogledovanje s sodobnostjo, in sicer vsaj v uporabi elektronike, jazzovskem petju in splošnem pop zvenu albuma.

Seveda razlogi za to raznovrstnost ležijo tudi v različnih glasbenih interesih in posledično projektih posamičnih članov zasedbe. Težko bi šli mimo v tem primeru relevantnega Dovčevega sodelovanja v etno zasedbah Jararaja in Terrafolk kot tudi bolj jazzovsko in večkrat elektronsko obarvane zasedbe Goran Krmac Kvartet. Vokalistka Mårtensson se tako v solo projektih kot sodelovanjih spogleduje s popom, jazzom in etnom, podobno pa velja za bobnarja Adewala. Prednost pri ustvarjanju te plošče pa so najbrž prinesla že pretekla sodelovanja, saj je Mårtensson že koncertirala z Dovčem, z Adewalom pa je sodelovala pri svoji solo plošči Ana.

Pripovedovanje dvanajstih zgodb na plošči se prične s trojico bolj podobnih skladb, najprej z nežno Stone Agaton, v katero nas uvedejo na valovanje spominjajoča tolkala, ki jim sledi verjetno najbolj izstopajoči element plošče – pevkin nežen in čist vokal. Postopoma na izrazu pridobiva še subtilna harmonika, nadaljevanje skladbe pa s spremembo v bolj plemenske bobne in prav takšen spremljevalni vokal Adewala nakaže vzdušje naslednjih dveh pesmi. Bolj živahno se namreč njihovo prečenje inštrumentov in vokalov nadaljuje v Winter in The Air Holds a Memory, ki skupaj s prvo skladbo najbolj odražajo nekakšno obmorsko izkušnjo pevke. Za časa ustvarjanja plošče je Mårtensson namreč mesec dni preživela ob obali v Izoli, pri čemer je velik navdih črpala iz morja, ki ga v besedilih eksplicitno večkrat navaja, kot tudi asociacij nanj, kot so misli o odhodih in prihodih, avanturah in hrepenenju.

V tem obmorskem kontekstu se rdeča nit nadaljuje s skladbo Aleksandrinke, ki na svojevrsten način pripoveduje zgodbo o emigraciji ženske delovne sile z večinoma Goriške v Egipt. Ne zgolj po zgodbi, temveč tudi po zvenu pa gre najbrž za najbolj melanholičen in čustveno bogat komad na albumu, kjer tudi prvič pridejo do izraza različni efekti tako na vseh glasbilih kot vokalu. V bolj bridkobnem vzdušju pa se plošča stopnjuje še v angleško To The Sun, To The Moon, ki je ustvarjena izključno z nizanjem vokalov. Pri tej skladbi vokali najprej ustvarijo podlago in svojevrsten ritem, čezenj pa se pridruži glavna linija. Ravno zaradi te zgradbe bi lahko delovala kot kitična ljudska pesem, vendar pa po zvenu pretehta bolj kot lepa otožna jazzy soulovska balada.

V skladu s samo umirjenostjo pa se skupaj z minimalističnimi tolkalskimi in harmonikarskimi ter bas sintovskimi vložki ta melanholija prepleta še v skladbah The Tree in Remembering. Ti dve skladbi skupaj z nekakšno solo vokalno tolkalsko seanso Adewala z naslovom I Am Dreaming With You delujeta kot vezni člen med bolj energičnimi komadi drugega dela plošče. V drugi polovici albuma pa se morda najbolj izrazijo same glasbene korenine posameznih izvajalcev na plošči. V živahni skladbi Ellis Dreams nas Adewalovi bobni spomnijo na sambo, v švedščini odpeti Hon och Han ali »ona in on«, kot bi to preprosto prevedli v slovenščino, pa prepoznamo živahen skandinavski pridih, ki mu do sicer omiljene vikinške poskočnice umanjkajo zgolj piščali. V sklepnem delu plošče se izrazi še vpliv zasedbe Terrafolk in Dovčeve poskočne in dinamične harmonike, ko odzvenita še zadnji dve pesmi, to sta Tillsammans v švedščini in Lobo Guara v portugalščini.

Klub raznolikim pedigrejem sodelujočih na albumu pa plošča deluje precej enovito. Na nek način jo povezuje lepa, a ves čas enakomerna vokalna linija, večina angleško zvenečih besedil in prečiščen popoidni zvok. Razlogi za del teh oznak prav gotovo ležijo v snemanju v valižanskem studiu The Giant Wafer Studios in izdaji plošče pri londonski založbi Two Rivers. Ravno zaradi teh označevalcev pa se ne moremo znebiti občutka, da je bila plošča ustvarjena za seveda mednarodni, vendar še bolj specifično angleško govoreči trg. Vseeno pa lahko album brez dvoma deluje v vsakem okolju, kar lahko preverite že jutri, 9. februarja, v Komuni Kina Šiške.