Skipstone, 2014

Nekatere glasbene govorice imajo sposobnost, da iz specifičnega osebnega izraza prerasejo v žanr oziroma gibanje, ki nagovori in sprejme še mnoge druge. To so govorice, ki jim je očitno uspelo najti neko idealno rešitev, do katere je tudi mnoge druge ločil zgolj en korak. Nekaj takšnega se je zgodilo z Zornovim raziskovanjem židovskega izročila in njegovih glasbenih posebnosti, ki zdaj predstavljajo že nepregleden niz albumov in zasedb. Podobno je bilo tudi z nalezljivim navdušenjem nad zavajajočo preprostostjo exotice, žanra, ki je bil popularen predvsem v 50.-ih in 60.-ih letih 20. stoletja. In nekaj podobnega se je zgodilo tudi s ponovnim odkritjem ameriškega domačijskega izročila, ki ga je v zadnjih dveh desetletjih povzelo že kar nekaj glasbenih ustvarjalcev, povezanih s povsem drugimi izraznimi oblikami. Za oris današnjega konteksta je tukaj bistveno seveda predvsem ustvarjanje Billa Frisella, ki je bil eden izmed prvih in je še zmeraj eden izmed najbolj samosvojih ustvarjalcev, katerih govorica preči polja jazza, countryja, bluegrassa, gospela in še česa. Ne samo, da sta se tej družbi v zadnjih letih pridružila še Dave Douglas in celo Yo Yo Ma, ampak blizu njenega središča že nekaj let ustvarja tudi ameriški čelist Erik Friedlander.

Friedlander je vsestranski glasbeni ustvarjalec, dejaven tako v kontekstu eksperimentalne in improvizirane glasbe kot tudi zasedbah, med katerimi sta Masada String Trio ali Bar Kokhba. Svoj najnovejši album Nighthawks je posnel z zasedbo Bonebridge, ki je svoj prvi album izdala pred nekaj leti in smo jo slišali tudi na Cankarjevih torkih. Gre za kvartet, v katerem sodelujejo še kitarist Doug Wamble, kontrabasist Trevor Dunn in bobnar Mike Sarin. Friedlanderjevo ustvarjanje za to zasedbo veliko dolguje zgoraj omenjenim projektom, vendar je treba povedati, da se Friedlander za raziskovanje americane zanima že od prej. V nekem smislu je celo tako, da ga je v raziskovanje tega izročila usmerila že samo njegova tehnika ubiranja čela s prsti. Tako je posnel denimo album Block Ice & Propane, na katerem je omenjene tradicije raziskoval v solističnem kontekstu, kar mu je omogočilo tudi navezave na izrazito osebne spomine in doživetja.

Album Nighthawks tako nadaljuje že začrtano estetiko, ki se dotika izročil bluegrassa, jazza, gospela, bluesa in še česa. Odtenki posameznih žanrov določajo ton skladb včasih bolj, drugič manj neposredno. Bekatere temeljijo na bolj čistem pastišu, druge spet na zvočnem krpanju oziroma kolažiranju, ki poskrbi za večjo raznolikost. Friedlander s premišljenim raziskovanjem zvočnih potencialov svojega inštrumenta ustvarja intimne zvočne zgodbe, ki so v sebi lepo zaokrožene in sugestivne. Najboljše skladbe albuma zaznamujeta krhkost in zračnost, ki glasbo postavljata na presečišče posameznika, družbe in zgodovine, ob tem pa evocirata še različne pejsaže, vedno znova uzrte prav skozi oči in zgodbo posameznika. Friedlanderjeve najboljše skladbe premorejo tudi izrazno mehkobo, ki omogoča napeta zvočna srečanja predvsem med zvoki čela in slide kitare.

Da bi podkrepil prepričljivost neke glasbene govorice, mora biti glavni namen tukaj opisanega pristopa v vzajemnem oplajanju, ne prilagajanju. Zato raziskovanje izročila v najboljših primerih privede do odkritja izraznih potez, ki so bile nemara nenehno prisotne, vendar na prikrit način. Friedlanderju je to uspelo z njegovim že omenjenim projektom Block Ice & Propane, ki je bil nekakšna osebna glasbena geografija. Album Nighthawks prav tako vsebuje nekaj skladb, za katere lahko rečemo, da je izbrana forma v njih zares ponotranjena in s tem individualizirana, a pač ne vsebuje samo takšnih. Nekaj je tudi tistih, ki bi jih zaradi sorodnosti pripisali Johnu Zornu, Billu Frisellu ali Marcu Ribotu; to so tiste, v katerih je odmik od izhodiščne forme vendarle premalo drzen ali prihranjen za koncertne izvedbe. Tako so najboljše skladbe albuma Nighthawks predvsem umirjene refleksije osebne zgodovine, v katerih prideta do izraza tako Friedlanderjev občutek za melodijo kot tudi tudi njegovo subtilno zvočno barvanje, zajeta v nevsiljivo in skladno komorno formo nokturna.