Time No Place, 2014

Prvenec losangeleške glasbenice Fay Davis - Jeffers je pred dvema letoma pri glasbenih medijih sprožil precej pozornosti. Nekateri so ga takrat izglasovali celo za album tedna, toda ob koncu leta ga kljub temu niste našli na lestvicah najboljših oziroma najbolj poslušanih plošč. Pravzaprav ni povsem jasno, kakšen nauk lahko potegnemo iz tega. Zdi se, da gre preprosto za nekakšen simptom dandanašnjega konzumiranja glasbe; glasba, ki tako ali drugače izstopa, nas hitro navduši, a jo potem skoraj praviloma tudi razmeroma hitro pozabimo. Morda to še bolj velja za glasbene recenzente in tiste bolj angažirane poslušalce, ki rokohitrsko brskamo po novih muzikah, posledično pa pravzaprav niti nimamo časa, da bi se nam posamezen avtor ali plošča vtisnila v trajnejši spomin. Je pa vsaj kanček resnice verjetno tudi v tem, da Fayin specifičen izraz pač sodi v kategorijo tiste glasbe, ki zaradi svoje drugačnosti hitro vzbudi pozornost, a se pozneje na daljši rok izkaže, da morda nima neke večje dodane vrednosti.

V recenziji Radia Študent smo Fay zaradi sorodnega, raziskovalnega pristopa do sintpopa pred dvema letoma primerjali z Julio Holter, ki se je v tistem času znašla precej visoko celo na nekaterih lestvicah naj albumov. No, dve leti pozneje tudi Holterjevo bolj kot ne le izjemoma še lahko slišimo v dnevnih opremah vašega priljubljenega radia, njen zadnji album pa je skoraj neopazno spolzel mimo ušes, ki so glasbenico pred tremi leti razglašala za eno pomembnejših »odkritij«. Je šlo torej za zgolj za prehodno, kratkotrajno trendovsko muho? Morda. Je pa res, da si je Holterjeva zaradi precejšnje medijske izpostavljenosti zgradila solidno fenovsko bazo, medtem ko sta Fay in njen prvenec s strani širše publike ostala tako rekoč povsem spregledana. Je pa tu treba dodati, da se Fayin izraz kljub nekaterim podobnostim s Holterjevo izogne bolj ulovljivi pop senzibilnosti in s svojo minimalistično podobo že po definiciji nagovarja (še) bolj specifičnega poslušalca.

To se ni spremenilo niti z njenim drugim albumom 'Deathwatch', ki ponuja nadaljevanje estetike s prvenca. Nobena od devetih novih skladb pravzaprav ne bi izstopala iz konteksta, če bi se znašla že na prejšnji plošči. Ker gre za samosvoj izraz, to sicer ni nujno slabo, toda po drugi strani so si skladbe po svoji strukturi in zvočni podobi preveč podobne, to pa posledično pomeni, da se nobena ne vtisne v trajnejši spomin. Na tem mestu se pojavi vprašanje, v katero smer se glasbenica s svojim izrazom pravzaprav nagiba. Jo vleče v izraz raziskovalnega popa, ki pač potrebuje precejšnjo mero angažiranosti in privajanja, ali gre preprosto za neobremenjeno raziskovanje forme, ritma in sintetične zvočnosti? Če se je prvenec, predvsem zaradi vokalov, nagibal na stran prvega, plošča 'Deathwatch', na kateri je vokalov le še za (abstrakten) vzorec, ponudi opazno manj »popovske« opore. Na ta račun bi upravičeno pričakovali nadgradnjo sicer zanimivega ritmičnega raziskovanja, a se to ne zgodi, zato nove skladbe bolj ali manj izpadejo le kot material, ki ni našel prostora na prvencu. To pomeni, da je 'Deathwatch' plošča, ki bo verjetno pisana predvsem na posluh Fayinih največjih privržencev, morda pa bo skozi njo pot do spregledanega prvenca našel tudi kakšen nov poslušalec. Tisti, ki smo pričakovali korak naprej, bomo morali počakati na njen naslednji podvig.