FLYING LOTUS: You're Dead!

Warp, 2014

Steven Ellison, bolje poznan pod imenom Flying Lotus, je vsestranski ameriški producent ter med drugim tudi vodja založbe Brainfeeder, katerega plate vedno znova navdušujejo, medejo ter iztirjajo tako vešče kritike kot vsesplošno publiko. Po izrazito elektronskih, pretežno eksperimentalnih ter vedno bolj konceptualno dovršenih začetkih je leta 2010 izdal ploščo Cosmogramma, ki je v svoji nepregledni eklektični kaotičnosti zatresla temelje elektronske glasbene produkcije. Dve leti kasneje je našla prav tako z detajli nasičeno in eksperimentalno protiutež v mehkejši in nežnejši Until The Quiet Comes, ki je zvenela vedno manj elektronsko ter vedno bolj jazzersko.  Letos pa na plošči You're Dead! lahko slišimo logično nadaljevanje Ellisonovega raziskovanja elektronsko-jazzerskih kombinacij, pri katerem ga zaradi vedno večje uveljavljenosti spremljajo tudi vedno večja imena. Na plošči se namreč pojavijo Kendrick Lamar, Snoop Dogg ter celo jazzerski starešina Herbie Hancock.

Prvih nekaj dokaj kaotičnih minut plošče zveni kot nekakšen avantgardni jazz, ki kljub razigrani zmedenosti na trenutke deluje presenetljivo ilustrativno. Že od nekdaj predvsem eksperimentalno usmerjeni Ellison se očitno vedno manj zanima za oprijemljivost in zapomnljivost melodij. Te namreč pridejo in minejo ter večinoma delujejo le kot spontani osnutki, zaradi česar celotna plošča deluje kot nekakšen tok zavesti, ki tvori sicer raztreseno celoto. Ta je ponovno dovolj močna, da posamezni komadi vedno delujejo bolje v njenem kontekstu. Flying Lotus je tudi na prejšnjih ploščah prakticiral hiter razvoj posameznih komadov, toda za razliko od prejšnjih plošč gre tokrat pri komadih prej za osnutke kot pa povzetke, zaradi česar albumu vlada kaos, ki otežuje presojo o tem, ali Ellison zares ve, kaj počne. Toda pod vsem tem kaosom se skriva red, ki ga moramo odkriti in dešifrirati ter v njem poiskati bistvo. Ta filozofski proces iskanja bistva odlično sovpada tudi s konceptom albuma, ki se vrti okoli smrti in našega odnosa do nje. Tematika smrti, minljivosti in telesa kot vsem skupne fakticitete je poleg nadrealistične naslovnice prisotna predvsem v komadih z gostujočimi vokalisti, ki vsi na svoj način predstavijo različne odnose do nje. Od teh najbolj artikulirano to izpelje Kendrick Lamar, ki se med drugim tudi prek subtilnih asociacij dotakne praktično vseh aspektov smrti in morebitnega posmrtnega življenja, zaradi česar komad Never Catch Me deluje kot osrednji komad albuma.

V nadaljevanju plošče slišimo še nekaj fragmentov glasbenih idej, ki jih z nenavadnimi basovskimi linijami med drugimi posreduje tudi vseprisotni ter vedno boljši Thundercat. Ti fragmenti tvorijo večino albuma, ki se ne trudi zakrivati svoje svobodnosti in nepredvidljivosti ter gladko prehaja od elektronike z okusom glasbe videoigric pa do hip-hopa, dokler ne zaide v nekakšen jazz fusion in tako naprej. Kljub temu pa album ne ponudi preobilja novih idej, kakršnega smo vajeni z Ellisonove strani. Namesto tega nam je predstavljen nekako zaokrožen album, osredotočen okoli določenega koncepta, ki kljub svoji kaotičnosti v kontekstu Ellisonove diskografije deluje skoraj ustaljeno. Toda album ni nikakršno razočaranje, saj nam skozi edinstveno kombinacijo žanrov predstavlja zanimivo in pestro glasbeno situacijo, ki jo lahko do onemoglosti vedno znova analiziramo ali pa se preprosto prepustimo njenim nepredvidljivim tokovom.

Koncept albuma na srečo ne sili v vse pore glasbe in njegova sicer mračna tematika tako lahko ostane tudi neobdelana. Končno stališče albuma pa je optimistično, saj smrt vidi kot del življenja ter predstavi opcijo umetniškega udejstvovanja in tovrstnega posredovanja svojega sebstva sledečim generacijam, kar vodi v nesmrtnost, ki je Flying Lotusu praktično že zagotovljena.