L.I.E.S. (Long Island Electrical Systems), 2013

Underground klubska elektronika v mnogih žariščih po svetu nastaja v okviru punkerskih, anarhističnih principov močnih neodvisnih scen, četudi je tako dejstvo opazovalcu domačega podtalja domala nepredstavljivo. Kot je v zadnjih mesecih - skozi distribucijo močnega mreženja - na mednarodno sceno dobesedno eksplodiral mali hamburški klub The Golden Pudel s svojimi rezidenčnimi DJ-i in producenti, tako New Yorška izpostava L.I.E.S. (Long Island Electrical Systems) koraka v tretje leto obratovanja, ko z vsako novo izdajo sega dlje in globlje v svet relevantne klubske muzike. Mimogrede - vodja L.I.E.S. Ron Morelli je te dni napovedal tudi samostojni glasbeni prvenec za Prurientovo Hospital Records. Morelli je sicer edina roka, ki skrbi za zavidljivo množenje L.I.E.S. kataloga, ki danes gotovo predstavlja eno najpomembnejših stičišč „naredi sam“ hrupa margine ter zanimivejših trendov globalne bass in techno/house produkcije, s pomembnim poudarkom na dejstvu, da vodja in tabor izkazujejo vso potrebno pozornost in spoštovanje koreninam vseh vpletenih muzik. Showcase te izredno zanimive in zdaj tudi že zelo pomembne založbe pa se ima konec oktobra zgoditi tudi na bližnjem Elevate festivalu v Grazu.

Z izjemo nekaj podaljšanih lanskoletnih izdaj nam L.I.E.S. v tekočih mesecih servira tudi že kompletne albume. To je po svoje rizična poteza, ki ustaljeno metodo producenta „rezov“ izpostavlja seciranju širše narative, vendar pa je to tudi poteza, ki lahko klubsko nagnjeno glasbo vzpostavi kot močno muzikalno formo, učinkovito še mnogo širše kot skozi plesišče in njemu lastne pragmatično-fukcionalne parametre. Albumski in na sploh „debut“ enigmatičnega Gunnarja Haslama torej pade v to kategorijo rizičnih izdaj z ogromnim potencialom. Haslamov zvok z danes predstavljenega albuma Mimesiak kot po skrivnostnem ključu predstavlja le še en logičen kos sestavljanke stilsko širokemu katalogu L.I.E.S. Kot v primerih večine izdaj te založbe se Mimesiak bohoti z množico paralelnih dimenzij v utirjenem součinkovanju. Posebno v uvajanju narative prevladuje načelna in po genusu relativno temačna techno matrica s kislinskimi ter psihedelično transoidnimi prebliski, ob njej pa učinkuje izrazito linearno izklepan svet odmeva polnega medsebojnega trenja zvočnih mas  surovih najdenih in mastno viskoznih analognih zvokov, ki skozi narativo prevzemajo vse več pobude. To kombinacijo prebija še tribalni moment semplanja tradicionalnih tolkal, ki jim je puščen prostor brez močnih obdelav in klikov, ki se sicer dogajajo skozi vso prostranost okolice izrazito minimalistične in zelo plodno potrpežljive technoidne repeticije. Konceptualno piko na i pa pribije še dovolj skopo vstavljeno izbrano vokalno semplanje, ki med zvočno funkcionalnostjo glasov in na mestih močno sugestivno pomenskostjo lepo izvrši in - kot izjava - celostno zaključi enigmo avtorjevega osebnega naziva – podobe, za katero se nedvomno skriva vse kaj drugega, kot neizkušen producent elektronske glasbe.

A kljub mojstrsko zastavljenim nitim tkanine se moč albuma Mimesiak skriva v panoramskem razgledu. Morda obstaja množica vstopnih točk v njegovo celovitost, tako kot znotraj celote albuma stoji nekaj eksotičnih draguljev ritmo-klepaštva in nastavljanja vzdušja. Morda bi album lahko celo členili v polovice: prvo bolj pragmatično in drugo bolj pustolovsko. Kljub temu pa poslušalcu dovolj motiviranega uvida ne more uiti dejstvo, da je vsak fragment tukaj usmerjen k širši sliki in da širša slika deluje ravno skozi singularnosti funkcij fragmentov. Dejansko to pomeni, da za Mimesiak v končni inštanci ne obstaja drugo poslušanje kot poslušanje v celoti, da razvoj njegovega vzdušja čaka svoj čas za izkaz vsega svojega potenciala. Da vsak handclap, vsak udarec „dholak“ tolkala ali vsak vokalni loop zaživi svoje življenje v vsej svoji polnosti šele takrat, ko se je plošča obrnila dovoljkrat in ko se je poslušalčeva pozornost že dvignila nad bedni urbani vsakdanjik … ko se je končno približala vojaku, ki živi pod drevesom ...