Haiku Garden - Waver (Založba Kapa, 2016)

Kvartet Haiku Garden je relativno mlada domača zasedba, ki pa ste jo imeli poslušalci Radia Študent in obiskovalci koncertov že priložnost pobliže spoznati. Pred nedavnim ste njihov prvi singel 'Rosetta' s kratkometražnega prvenca 'Waver' namreč lahko poslušali v Hitu Radia Študent. Lani jeseni pa ste jih kot izbrance zadnje turneje Klubskega maratona lahko videli in slišali med nastopi po domačih klubih. V aktualni postavi - Luka Flegar - kitara in vokal, Klemen Tehovnik - kitara, vokal in sintetizator, Anže Knez – bobni ter Matevž Bitenc – bas in vokal - so izraz, s katerim se zdaj predstavljajo na prvencu, začeli oblikovati pred kakšnim letom in pol, ta pa je že sam po sebi vzbudil precej pozornosti. Prijelo se jih je namreč mnenje, da so pravzaprav prvi domači bend, ki se je lotil shoegazenja, torej tistega (pod)žanra, s katerim je predvsem britanskim – no, in irskm – bendom na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta uspelo postaviti nekaj pomembnih kitarskih smernic. Kmalu se je sicer izkazalo, da je šlo – vsaj v njegovi izvirni podobi – za pojav s precej kratko sapo, toda skozi naslednja leta je kar nekaj teh shoegazerskih bendov pridobilo kultne statuse. Verjetno je to nenazadnje botrovalo tudi nedavni vrnitvi najbolj znamenitega, zasedbe My Bloody Valentine, ki je z novim albumom in ponovnim nastopanjem shoeagazenje do neke mere spet reaktualizirala. No, v vmesnem času kljub temu ni bilo dvajsetletnega vakuma, kot pogosto zdi. V različnih izpeljankah in pojavu shoegazerskega obujanja v začetku novega tisočletja je bila ta glasba prisotna ves čas, je pa res, da praviloma nekoliko umaknjena od širše publike.

In kje v tem kontekstu pristanejo Haiku Garden? S specifično senzibilnostjo, songwritingom in zvočno podobo zagotovo bliže tistim izvirnim naukom shoegazea kot poznejšim hibridom. Zaradi hitrejšega tempa, kot smo ga ponavadi vajeni od sorodnih bendov, so denimo bliže tisti zgodnejši fazi My Bloody Valentine. Tu bi si morda lahko izposodili tudi mnenje Oliverja Ackermana, šefa zasedbe A Place to Bury Strangers, ki je ob njihovem prvem gostovanju pri nas vrnitev kultnih Ircev pokomentiral z besedami: »Mislm, da je novi album bolj podoben temu, kar so imeli namen početi že v njihovih začetkih«. Tukaj je ciljal na večjo zvočno urejenost in približno tako se danes sliši tudi prvenec Haiku Garden. Kot glasba klasičnega shoegazerskega benda, ki bi že na začetku devetdesetih vedel, kako smotrno uporabiti studio. In morda se prav v tem skriva tudi rahel odmik od enega najbolj prepoznavnih elementov shoegazenja, t.i. »wall of sound«, zvočnega zidu, s kakršnimi so pionirski shoegazerji postavljali zvočne vrhunce svojih skladb. V primeru Haiku Garden bi namreč prej lahko govorili o »wave of sound«, torej nekakšnem zvočnem valovanju, na kar nemara namiguje že naslov plošče 'Waver'. Kar pa ne pomeni, da četverec ne zna biti hrupen. Tudi v njegovih skladbah ne manjka rezkih in distorziranih kitarskih plasti, pogosto prepletenih z očarljivo melodiko, hipnotično ritmiko in sanjavimi vokali. Da se v studiu zelo dobro znajdejo oziroma da so si vzeli čas za raziskovanje različnih snemalnih tehnik, pa potrdijo tudi manj običajni, presenetljivi manevri z različnimi efekti. Vse to botruje zelo dodelani plošči, ki sicer res močno spomni na klasično podobo shoegazenja, se pa hkrati zdi, da zasedbo vendarle zanimajo tudi stvari, ki odstopajo od tega obrazca. Ni naključje, da bodo v prihodnjih dneh nastopili na predizboru za festival INmusic, že jutri pa jih lahko v živo slišite tudi v Gali Hali.

Mono/Poly - Cryptic (Hit+Run, 2016)

Kalifornijski producent in beatmaker Charles Dickerson alias Mono/Poly že vrsto let sodi v elitno sredino losangeleške beat scene. Leta 2008 so mu remiks ene od skladb Flying Lotusa objavili pri založbi Warp. Tri leta pozneje je pri Flying Lotusovem Brainfeederju objavil malo ploščo, pred dvema letoma pa še hvaljen dolgometražec Golden Skies. In nenazadnje, kot soproducent se je podpisal pod eno od skladb Kendricka Lamarja, njegove skladbe pa menda rada zavrtita tudi Thom Yorke in Erykah Badu. Zavidljive reference torej, med njimi pa gotovo najbolj izstopa prav dolgoletno sodelovanje s Flying Lotusom, producentom, ki že kakšno desetletje premika meje beatovske glasbe in tej logiki sledi tudi s svojo založbo. Producente, ki se znajdejo pod njenim okriljem, sicer malce pavšalno že zato lahko označimo za raziskujoče, in to nedvomno velja tudi za Dickersona. Da se dobro znajde v različnih izrazih, dokazuje s produkcijami za druge glasbenike, te izkušnje pa spretno uporablja pri ustvarjanju svojih plošč. Z njimi sicer sledi precej klasični alter hip hop oziroma beat estetiki, v katero rad vpenja pritikline predvsem britanskih elektronskih muzik, dasiravno tudi to že najmanj kakšno desetletje ni več nobena posebnost. Ja, v času beat hiperprodukcije je to, da izstopiš, postalo precej zahtevno početje. Se pa kljub temu zdi, da je Mono/Polyu, tudi s ploščo 'Cryptic', s katero nadaljuje v podobni izrazni smeri, ki jo je začrtal z dolgometražcem 'Golden Skies', uspelo ukrojiti nek svoj prepoznaven izraz. V dobršni meri na račun izklesanega zvočnega dizajna.

Ker gre za producenta mlajše generacije, najprej preseneti to, da glasba prej kot z novimi trendi ostaja bolj v sozvočju s tisto zgodnejšo fazo elektronsko-hiphoperskih hibridov nekje iz sredine prejšnjega desetletja. Torej časa, ko so se producenti bolj kot z marketinškimi strategijami preprosto ukvarjali z glasbo. Ko so raje iskali nove načine pri spajanju elementov raznorodnih žanrov in iz tega naredili nekakšno nadgradnjo ali pa posodobitev IDM-a na eni in instrumentalnega hip hopa na drugi strani. Kar pa ne pomeni, da je Dickerson ostal ujet v preteklosti. Sodoben karakter lepo ujame z zvočno podobo in kakšnim priložnostnim nenavadnim studijskim trikom, zato Cryptic ponudi vtis klasične alter instrumentalne hip hop plošče v novi preobleki. Ta kontrast med preteklostjo in sedanjostjo je denimo lepo viden že v sci-fijevskih, vesoljskih atmosferičnih melodičnih linijah, ki ponavadi dobijo precej retro značaj, medtem ko se jih Dickerson loti brez kakšnih nostalgičnih vzgibov. Izvrstno se znajde tudi v vzorčenju in manipulaciji vokalov, predvsem skladba Nocturne, ki jo odpoje Sevem Davis Jr., pa vzbudi apetite po tem, da bi Dickersona večkrat slišali v sodelovanjih z vokalisti in emsiji. Morda se bo to zgodilo že na za letos napovedanem novem dolgometražcu, zaenkrat pa torej lahko uživamo v Mono/Polyevi različici lepo izoblikovanega instrumentalnega hip hopa.