HOLLY HERNDON: Platform

4AD, 2015

Danes predstavljena glasbenica in predvsem njena glasba je nemalokrat postavljena na mejo med akademskim in neakademskim glasbenim idiomom, nekako na linijo med eksperimentalno in klubsko glasbo. Tu se njena muzika napaja z raznoraznih glasbenih miljejev, še več, ravno tovrstna pozicija ji – vsaj glede na izrečeno – dovoljuje možnost ustvarjanja tako imenovane obklubske glasbe. Holly Herndon namreč kljub 'prestopu' k večji in prepoznavnejši založbi 4AD, ki je v zadnjih letih sicer ponudila kopico odličnih izdaj tipa Zomby, Grimes ali kolaboracije Scotta Walkerja s Sunn O))), z najnovejšim albumom Platform ohranja podobno ustvarjalno naravnanost, kot ji je bilo mogoče slediti že na prejšnjem albumu Movement. Zdi se le, da se je tokrat njena glasbena govorica še bolj zgostila, njeni razmisleki na temo, tokrat o tehnologiji, pa so postali bolj prezentni. Tovrstne prakse, ki bi jih do določene mere lahko označili s pojmom tendencioznosti, v nekaterih izvajanjih naletijo na lastne meje, ki pa so v teh primerih vsakokrat določene od znotraj. S tem je torej nujno razumeti tendencioznost kot gibljiv in na nek način kontekstu lasten koncept, ki ob krojenju lastnega telesa delovanja do določene mere vzpostavlja tudi njegov skrajnji doseg. 

Glasbeni izraz na albumu Platform, ki mu lahko sledimo od vsakodnevnih zvokov do modularne sinteze, od žanrsko zamejenih grimeovskih basovskih sunkov do popoidnih manipulacij vokala in melodije v maniri PC Music in poznoferrarovskih hiperrealističnih inovacij, od elektroakustične kompozicije, govora do mutiranih vokalnih harmonij, je – če nič drugega – eklektičen. Pa vendar se njegova kohezivnost vzpostavlja predvsem skozi določene tehnične modulacije, ki so lastni albumu in glasbenici, obenem pa lahko sledimo tudi določeni meri predvidljivih zamolkov in odprtih novih kompozicijskih taktik. Kljub določeni meri kontinuirane sledi zvoka pa album vseeno deluje tuje, njegov učinek pa je potujevalen. Bližina, ki jo sicer Herndon skuša z uporabo vokala in vsakodnevnih zvokov povsem namensko vzpostavljati, in to podloži še z dobro mero popoidnih strukturnih okruškov, nastavljenih na strateška mesta, je s pomočjo denimo fragmentacije ritma, rahlega zamika melodije in perkusivne sledi, sproti porušena. A se z vsakim naslednjim trenutkom ponovno vzpostavlja, kot je to denimo v primeru komada Lonely at the Top, kjer slišimo nežen glas, ki nagovarja stresiranega posameznika, ki pa se v zvočnem mediju razcepi na nekoga tu in nekoga tam. S tem komad kljub neposrednemu nagovoru ne nagovarja zgolj posameznika pred zvočniki ali med slušalkami, temveč vedno še nekoga drugega, nekakšen ostanek, ki je nujen za vzpostavitev prej omenjene distance.

In ta nagovor umetnice Claire Tolan v omenjenem komadu je le del širokega internetnega gibanja, kjer posamezniki s snemanjem določenih zvokov sprožajo prijetne fizične občutke v telesu naključnih poslušalcev. Herndon v nekem intervjuju uporabi to dejavnost kot kontraintuitivni primer teze, da nas sodobna tehnologija vse bolj odtujuje – še več, pravi, ravno znotraj nje je mogoče vzpostaviti vedno nove načine komunikacije. Vendar je kljub njenim besedam, ki jih je mestoma mogoče označiti kot tehnooptimistična, važen predvem način, kako Herndon uporablja tehnologijo. Natančneje, kako jo s pomočjo določenih algoritmov navezuje na svoje čuteče in ustvarjalno telo. Glasbeno kvaliteto pa poudarja predvsem z močno samorefleksijo znotraj muzikalnega ustvarjanja, ki obstaja v zahtevnem spoju tehnologije in umetnosti ter subjekta.

Na albumu je mogoče najti tudi skladbo, ki je posnetek ozvočenega telesa gibalca. Ta se kot del performansa neposredno vrezuje v enotnost albuma, ga razširja in, kot nemara tudi ostale pesmi, vsaka posebej in na konkreten način, fragmentira osnovne predpostavke in začetni zvočni material. Vsi ti deli, bodisi gre za efektirane posnetke ali digitalno zvočno sintezo, postanejo del enotne ravni ustvarjanja, s tem pa se že bližamo točki, ko je začetno spraševanje o mejah med določenimi zvrstmi pravzaprav nepomembno. Ne pravimo, da je odveč, vendar se glasba Holly Herndon na noge postavlja na drugačnih predpostavkah, s čimer pa je potrebna tudi vsaj rahlo zamaknjena perspektiva poslušalca. Ali drugače. Kljub temu da perspektiva poslušalca vseeno ostane ista, je njegovo razumevanje drugačno. Na to je vezano tudi glasbeničino dojemanje pop glasbe kot nosilnega signala za določeno sporočilo. V tem sklopu se glasba kaže tudi kot zvočni črv, ki lahko na eni strani deluje kot atraktor v praksah skupinskega določevanja, denimo v primeru vzpostavitve plesnosti znotraj konkretne glasbene izkušnje, ali pa kot neoliberalistični sunek, ki ustvarja želje za predmeti, ki si jih ne želiš ali ki celo še ne obstajajo. Ali pa - kakor se zdi v primeru danes predstavljenega albuma Platform - je ta sunek drugačne narave, saj poskuša preko lastne prakse vzpostavitve platforme za širšo skupino sodelovanj med glasbeniki nakazati na drugačne načine uporabe tehnologije v sodobnem svetu. 

Tako tudi avtoričina praksa sodelovanja z internetnimi umetniki, kot je skupina Metahaven, Mat Dryhurst, in sodobnimi filozofi ter teoretiki, kot sta Reza Negarestani in Suhail Malik, nakazuje na razpršitev in multimedizacijo sicer docela rigidne prakse elektronskega glasbenega snovanja in ustvarjanja. Pa vendar se zdi, da je pozitivna oznaka, ki se nanaša na njeno dojemanje internetne in sodobne tehnološke realnosti kot nečesa vseobsegajočega in nečesa, kar sama kliče kar »dom«, preozka in nemara ne seže dovolj daleč. Še več, ravno tovrstna hitra razpustitev ostalih kriterijev v luči osrednjega, ki se kaže kot nujen, neovrgljiv, vsebuje določeno mero notranjega nesoglasja in argumentacijske zaciklanosti določenih kritiških izjav. Njena tehnološka osveščenost, če smemo temu tako reči, sicer obstaja, vendar je njena vrednost predvsem v dejstvu, da povsem konkretno kreira samo vsebino, samo glasbeno tkivo komadov, zaradi česar je tudi formalno vezana na tovrstne razmisleke in eksperimentacije. Popoidna elektroakustična fragmentiranost albuma Platform kot omenjena estetska uresničitev torej ni več zgolj dodatek nekemu racionalnemu premisleku, temveč je že kar njegova neposredna notranjost.