ZARŠ, 2014

Že nekaj prvih zvokov uvodne skladbe Have A Pick s četrtega albuma dvojca Incurabili, naslovljenega Fair Enough, naznani, da sta Novak in Subiotto precej izbrusila zvok svojega boemskega trash bluesa. Lebdeči psihadelični blues, v katerem se Novakov osrednji vokal v refrenu lepo zlije z Brunovim in nakaže harmonični potencial skupine, pa v naslednji skladbi I’ll Stay Out Of Trouble sunkovito preskoči v običajno punkovsko struženje in razgrajaško indijansko grleno dvoglasno vpitje. K sreči Incurabili v naslednji Real Slow iz praznega teka vnovič posrečeno najdeta konkretno prestavo in lepo zapeljeta nabrušen, minimalističen, kotaleči se razcapan rockabilly blues, ki gradi na značilnem vzdušju napetosti, ki ga Novak in Subiotto ustvarjata v slogu Suicide. Igrivost skladbe Judo Karate Aikido Kung Fu s prvinsko, skorajda otročjo spevnostjo vnaša skorajda pop svežino v sicer temno zveneč blues rock skupine, kar je še en znak dozorevanja benda, ki lahko izstopi iz osnovnega vzdušja svoje glasbe, postavljenega na minimalistično zastavljenem konceptu. The More I Get je drugi lep primer teatralnega, boho  bluesa, ki lepo leze pod kožo. Za razliko od številnih rock bendov, ki za instrumentalne skladbe puščata repetitivne rifovsko ritmične pesmi, pa Incurabili nekoliko presenetljivo ostaneta brez teksta v kitarsko in glasbeno morda celo najbolj zanimivi skladbi albuma Steve Is Back. Le-ta s svojim lepo zgrajenim hipnotičnim vzdušjem in opojnimi, drsečimi, kitarski zvoki predstavlja bržkone izvajalski višek dosedanjega ustvarjanja Incurabili, ki sta v osnovi dva rock’n’rollu zavezana pevca, samouka kitarista, ki se veščin učita sproti. Vesela in neobremenjena hitrost, s katero Incurabili beležita svoje ustvarjanje in dodajata albume, po drugi strani pomeni tudi, da določene ideje lahko ostanejo nedorečene.

Druga stran albuma Fair Enough se začne z nežno zvenečo pripovedno C’mon In, v kateri Novak s krepkim baritonom v slogu Johnnyja Casha obračunava z rock’n’roll mitologijo, medtem ko Subiotto končno vključi svoje prepoznavne orglice. Pesem Video Man, ki jo poje Subiotto, je drugi sunkovit preskok v punk new wave, ki zaradi ogolelega zvoka zveni kot demo posnetek za pesem, ki jo bo nekega dne izvajala šminkerska new wave zasedba s pevko v bleščečem modrem mini krilu. Odmev zvokov mitološkega ameriškega divjega zahoda in nenaseljene prerije se vrne v skladbi Her Hair Is Everywhere, ki koketira z vzdušjem filma Paris Texas in pijanim skupinskim prepevanjem The Bad Seeds, ter je eden izmed viškov skladateljske spretnosti Incurabilov. Pussy Is OK so tipični Incurabili – trdno vpeti v tematiko okoli seksa in telesnih guštov, melanholična, lebdeča psihadelična kitara in vzdušje notranje napetosti, ki se ne sprosti. Zadnja beseda na albumu pripade Novaku, ki vodi dvojec skozi temen tripoiden blues She’s Waiting.

Fair Enough je za Incurabili konkreten korak naprej h glasbeno izvajalsko bolj prepričljivi uglasbitvi njihove samosvoje glasbene vizije, v kateri Subiotto in Novak obravnavata duhove kozmičnega ameriškega bluesa. Dovolj drzna in umetniško pametna, da odstopita od prvotnega orgličarskega stomp bluesa, ta dva nepopravljiva rock’n’roll boema kljub omejenemu igralskemu znanju in obenem ravno zaradi te svoje izvajalske omejenosti gradita posebno in samosvoje vzdušje, ki ni improvizatorsko in naključno, pač pa dobro zrežirano in trdno vodeno. Na albumu Fair Enough sta okrepila javno predstavljanje samosvoje zvočne vizije, pri čemer imata tudi pesmi, ki to vizijo, ta film podpirata. To je godba, ki nastane po tripoidnem nočnem potepu. S trmo, izvajalsko borbenostjo in umetniško predanostjo sta Incurabili posnela prepričljiv album omamnega bluesa, ki odzvanja v mislih po prekrokani noči.