Matador, 2014

Za trenutek se zazrimo v začetno obdobje preteklega desetletja, ko so na površje pričela uhajati nova glasbena imena in v kitarsko glasbo polagala novo upanje. Prevetritev je bila prav gotovo dobrodošla, a malokdo si je tedaj predstavljal, da bodo prav njihova prizadevanja zagnala obdobje novega avtorskega prebujanja in poslušalske dojemljivosti, ki smo mu tudi na račun dostopnosti priča vse do danes. A tako kot slednje drži tudi to, da je malo katera izmed tedanjih zasedb novo desetletje dočakala nepoškodovana. Razloge lahko upravičeno iščemo na različnih koncih in krajih, tudi v tem, da je njihovo pomikanje proti polju mainstreama v veliki meri ohromilo lastno avtorsko prvinskost, ko so med sebe in svojo glasbo spustili preračunljivost. Paradoksno, le trenutek pred tem, ko je tudi mainstream začel kazati večjo dojemljivost za neobičajne glasbene prakse in priložnost preprosto ponudil drugim.

Interpol so se vse od izida odmevnega prvenca Turn On The Bright Lights srečevali z nemilostjo lastne identitete, kot tudi z utapljanjem znotraj lastnih idealov. Kompleks prve plošče jih je v dobrih desetih letih na račun nekaj neposrečenih izdelkov pretvoril v izpeto atrakcijo, a težava ni bila toliko v rigidnosti njihove zvočnosti, saj so Interpol tudi znotraj nje pogumno prevpraševali izrazne bariere. Evolucijo lahko spremljamo že skozi očišče vokalnega podajanja Paula Banksa, ki je od nekakšnega pripovedniškega poeta vse bolj očitno iskal stranpoti svoje vokalne harmoničnosti. Težava se je kazala predvsem v tem, da so stik s svojo glasbo izgubljali tudi sami. Izguba čustvenosti v glasbi, ki v veliki meri temelji na čutnosti, nedvomno tvori problem. Tudi ekstremi, kakršnega je predstavljal odhod Carlosa Denglerja, ki je iz Interpolovega trdnega zvočnega jedra s seboj odnesel temeljni sestavni element ter s tem zasedbo v trenutku domala usodno ohromil, pri tem prav gotovo niso pomagali. Za kako resno težavo gre, bržčas nazorno odslikuje plošča Interpol, duhamorni molovski blodnjak ujetih misli, kliničnosti in čustvene otopelosti.

Toda nekaj drži kot pribito, kadar se zasedbi vse poklopi, se je njihovi povabljivosti težko upreti in El Pintor ponuja kar nekaj razlogov za veselje. V prvi vrsti je to pogumni pomik k bazičnosti, četudi ta striktno ne zadeva strukture skladb. Drži, uvodna All The Rage Back Home je res najbolj neposredna, punkovsko obarvana in drveča točka plošče, a tudi ta ponuja pomemben odmik od običajnih, počasnih nagovorov, ki smo jim bili priča v preteklosti. Nasploh si Interpol na El Pintorju ne vzamejo veliko časa za počitek, kot bi bili boleči trenutki nedavnega obdobja še kako živi. Tako imajo tudi najbolj mehki in umirjeni deli ob sebi pogosto trde in neprizanesljive udarce Samuela Fogarina. Morda smo zato na albumu priča manj izraziti dinamiki njihovih zgodnjih plošč, zaznati je manko inštrumentalnih in spevnih prebliskov, ki so znali razširiti dimenzičnost skladb, a so Interpol iz slednjega zato prinesli kar nekaj dramatičnosti, začenši z nadvse dobrodošlim trojčkom My Desire, Anywhere in Same Town, New Story. Interpol skozi celoten album delujejo kot trdna in povezana celota, ki z navdušenjem kaže, da so spet odkrili sebe. In četudi bi tovrstna formula iz marsikaterega izvajalca izvabila recept za monotonost, je prav vihravost inštrumentalnega dela plošče, ki jo odlično dopolnjujeta zvočna hrustljavost ter sovpadajoč vokal Paula Banksa, pokazala nasprotno. S tem, ko so Interpol ublažili apetite in osiromašili svoj jedilnik, so uspeli iz sebe iztisniti največ, kar v tem trenutku premorejo. In četudi je El Pintor daleč od popolne plošče, so si z njim Interpol povrnili nekaj zaupanja vase ter vsem pokazali, da očitno še zmorejo presenetiti.