Noise Appeal Records, 2016

V tokratni Tolpi bumov na tapeto postavljamo gromoglasni domači par It's Everyone Else, ki se po debiju Is It Me? iz leta 2012 in nadaljevanju New Religion iz leta 2014, na odre vrača z novo ploščo Heaven is an Empty Room. Ta svojstveni glas slovenskega glasbenega podzemlja sicer deluje že od leta 2009. Ustvarja na stičiščih postindustrijske estetike in nojza, nekompromisnega hardcorea, izraznosti black in post metala, oblit pa je z vseobsegajočo patino darkwavea. Svojo prezenco na domači sceni je z nastopom na Klubskem maratonu utrdil leta 2010, mesto v sferi mednarodnega hardcore/nojz/postmetal dogajanja pa si je dvojec priboril po sodelovanju z dunajsko založbo Noise Appeal. Ne glede na vse spremembe, ki sta jih v teh letih doživela tako bend kot svet sam, lahko za Piko Golob in Lucijana Preloga trdimo, da ena stvar ostaja nespremenjena. It's Everyone Else ostajata preveč hardcore za fene elektra oziroma elektronike in preveč elektronska za fene hardcorea.

Dvojec se namreč tudi z albumom Heaven is an Empty Room ne odreka svoji izhodiščni formuli: neposredne manifestacije besa, obupa, gnusa, torej vsesplošne prizadetosti nad svetom in konstantnega samoprevpraševanja: "Is it just me or is it everyone else?" Srčika inventivnosti dvojca Golob-Prelog se skriva predvsem v njuni nekonvencionalni zvočnosti, ki klišejske, mastno zveneče kitare in bobnarska udrihanja nadomešča s hrapavimi teksturami, procesiranimi pršenji sintov, poliritmičnimi kakofonijami ritem mašin in izmenjujočimi se žensko-moškimi napevi ter bolečimi kriki. Izhodiščni etos njunega projekta torej ostaja globoko usidran v tradiciji d.i.y. etike, prav tako pa se na albumu Heaven is an Empty Room ohranja neposreden in punkovski pristop k končni zvočni sliki, ki v svoji silovitosti ne pušča prostora za pikolovsko postprodukcijsko puliranje. 

 Ob dejstvu, da so posnetki nastali lanskega decembra, se zdi umestitev izdaje v zadnje mesece iztekajočega se leta 2016 več kot smiselna poteza. Upoštevamo lahko njuno uradno izjavo v zvezi z njenim nastajanjem. Poleg smrti v družini so na končno podobo in vsebino albuma občutno vplivali geopolitični premiki, ki so dodobra razbrazdali obraz Evrope — naslov Heaven is an Empty Room tako brez večjih moralističnih podtonov aludira na dejstvo, da smo v letošnjem letu vsi padli na izpitu. Nemo smo opazovali vse hitrejši razkroj Bližnjega vzhoda, reko zbeganih obrazov, ki je preplavila evropsko trdnjavo, srhljivo uspešne manevre Islamske države, gledali, kako so Boris Johnson in kompanija Britance dobesedno pofukali v rit in nato spizdili s prizorišča, in se resignirano smejali ob zmagi meme strani God Emperor Trump ter vzponu Kekovega alt-right kulta. Toda poleg prvotne duševne paralize, ki so jo v dvojcu sprožili vsi ti nesluteni procesi, se je v njiju vnela tudi želja po bolj angažiranem, afirmativnem pristopu, kar se je izšlo v predrugačenje prvotno zastavljenih komadov. Album  še vedno stoji kot nekakšno zaglitchano zrcalo leta 2016, toda odgovor na podobo ni več resignacija, pač pa želja po boju proti vsej tej grdoti. 

Postindustrijska zvočna ekspresivnost It's Everyone Else ostaja umeščena v okvirje, vzpostavljene na plati New Religion. Ritmična podstat, ki se pretežno, denimo v uverturi Pattern, giblje na področjih postmetalskih in posthardcoreovskih udrihanj, mestoma stopi v sfero minimalizma, improvizacije in nojza. To najbolje ilustrirajo fragmentarna izpoved Lone, tožba z melodičnim preobratom pod naslovom Caterpillar Dream ter hreščeči intermezzo Nineteenninetyfive. Bobnarsko programiranje najbolj izstopa v trenutkih kaotičnih izbruhov, ko intenzivnost benda doseže svoje skrajne meje, kar najbolj ponazorita štikl Full Spoon, Bent to the Right in katarzični epilog Fourth Wave. Osrednji melodični gradnik seveda ostajajo preko kitarskih in drugih efektov procesirani sinti, ki se pretežno držijo distorziranih atonalnih motivov iz repertoarja black metala, z grobimi izbruhi na mestih poskrbijo za erupcije hladnih čustev in včasih presenetijo z nepredvidenimi melodičnimi preobrati. Tukaj moramo izpostaviti albumski presežek The Joke is on the Sun, v katerega nas dvojec uvede z besnim hardcoreovskim breakdownom ter preko pol petih, pol kričanih vokalov, ki po barvi glasu spominjajo na N'tokov stil pri Moveknowledgement. Ta komad poslušalca pripelje do spevnega, skorajda popovskega epiloga — "I'm breaking apart but I / I've got the creatures on my side / another seven paralyzed / can't wait for the planets to collide" —, ki v nostalgičen spomin prikliče Smashing Pumpkins iz sredine 90. let. Zaščitni znak njune izraznosti pa se ohranja v obliki njunih izmenjujočih se bolj in manj procesiranih glasov, ki se ne omejujejo zgolj na visokooktansko kričavost, pač pa posegajo tudi po čisti vokalni artikulaciji, ki v primeru Prelogovih ritmičnih deklaracij spominjajo na Zacka de la Rocho. Na drugi strani, denimo v komadu The Truth About Mirrors, pa Golob postreže z bolj bolečo, čutno artikulacijo v slogu Kim Gordon.

It's Everyone Else ostajata hipnotično ostra, pretresljivo agresivna in neizprosno direktna. In če je New Religion torej izhajal "iz točke ranljivosti in zloma, a tudi mrakobne telesne slutnje prihajajoče vojne neznanih oblik in oceanske moči kolektivnih subverznivnih tokov«, je Heaven is an Empty Room poskus soočenja z vojno, ki je v letu 2016 v podobi različnih obrazov, dogodkov in procesov, dobila vse jasnejše obrise. "I can slide / into the void / into the crowd / this ain't air / what are you? / Heaven is an empty room«.  

Prvi promocijski koncert za album Heaven is an Empty Room se bo v Klubu Gromka odvil ta petek, ko bosta It's Everyone Else nastopila skupaj z nekdanjimi klubskimi maratonci The Kojn.