Marathon Artists, 2013

V enovrstični napovedi za današnjo Tolpo bumov se mi je zapisalo: Sladka šestdeseta in dance ritmika v službi vokalnega indie-popa. Po več kot desetletju, odkar so na vrata indie-pop scene potrkale prvine ritmične elektronske glasbe in odkar so se zlasti v glavah tovrstnih ustvarjalcev kot poslušalcev začele krhati žanrske spone preteklosti, se ta izjava morda sliši nekoliko ... izprano. Ne nazadnje bi lahko za še vedno aktualnega duha časa smatrali prav bolj ali manj posrečene poskuse spajanja privlačnih elementov iz zgodovinskega nabora preverjeno "delujočih" glasbenih receptov. Zato se je tu nemara bolj smiselno vprašati: kako uspešen je pri tem avstralski dvojec Jagwar Ma? Predvsem pa, ali so rezultati njunih prizadevanj dovolj unikatni, da ju v čemerkoli zares ločujejo od evidentne indie inflacije?



Navajeni smo že, da dobro naoljeni, globalizirani indie-medijski ustroj poskrbi, da so določeni ustvarjalci deležni hval in slavospevov, že ko luč sveta ugledajo njihove prve pesmi. Podobno je bilo v primeru Jagwar Ma, ki sta z objavami singlov dolgometražno premiero začela napovedovati že v začetku lanskega leta. A pustimo zaenkrat tovrstene hype fenomene ob strani in odgovore na zgoraj zastavljeni vprašanji najprej poizkusimo poiskati v eterični vsebini današnje Tolpe bumov, na albumu Howlin.



Med prvim trisom pesmi ugotavljamo predvsem, da poslušamo zrelaksiran, diskoiden in všečen indie-pop. Sto 4x4 udarcev na minuto, neinvazivne perkusije, disko groove iz arpeggiatorja na sintesajzerju, sanjavi, v reverb potopljeni vokali, nenatrpano sozvočje ... in trije komadi so mimo. Potencialne misli o monotonosti nato preseka presenetljiv zasuk k sladkobnemu pop-rocku zlasti ameriških šestdesetih let, ki prevladuje v pesmi That Loneliness. Proti koncu skladbe Come Save Me se ponovno očitneje vrnejo elektronski ritmi, ki so tokrat v precej višji prestavi in v spodobni, sodobni disko preobleki. S tem je omogočen mehak prehod naprej, zato se sledeča, nekoliko daljša elektronska poskočnica Four niti ne zdi kot tujec. Po njej se za hip ponovno preselimo v šestdeseta, v nadaljevanju pa sledi še en obrat. Ritem se nekoliko upočasni, melodije ponovno prilagodijo, perkusivne sekvence premečejo in vedoč ali nevedoč pristanemo sredi madchestrske dance scene osemdesetih in devetdesetih. Plošča Howlin se proti koncu znatno umiri - zaključita jo rahli in sanjavi pesmi, ki skoraj preveč gravitirata proti zoni v začetku omenjene indie inflacije. Dovolj ohlapnih referenc, kje sta torej Jagwar Ma?



Po eni strani so vseskozi tu produkcijsko izpiljeni, pretežno elektronski ali s pomočjo vzorcev sestavljeni, a v vsakem primeru ravno prav analogno topli in minimalistični glasbeni aranžmaji. Za veliko večino teh skrbi producentski motor dua, Jono Ma. Po drugi strani je bolj ali manj vedno tu seveda tudi vokal prvega glasu dua, Gabriela Winterfielda. V retro pesmih se pojavlja kot frontalni, šolski pop bonbon, v preostalih pa vsaj v podobi malega morja spremljajočih, vzorčenih odsekov vokala. Ti so mestoma uporabljeni kot krajši, mehansko ponavljajoči se ali ročno sprožani vzorci, ki kot taki ne prispevajo le k bogatejši melodiki, temveč tudi k ritmičnemu zanosu; spet drugič kot podvajani, naefektirani in po stereo sliki plešoči dvojniki ali podaljški glavnega vokala. Vsled tega razmerje med glasom in produkcijami postane večplastno, saj lahko vokal zavzame tako vlogo najbolj izpostavljene prvine, okoli katere so oviti aranžmaji, kot nevpadljivega, a vendar nezanemarljivega agensa zvočne celote. Ne nazadnje so tu še neobremenjena, za odtenek prelahka besedila, z nezapletenim besednim čustvovanjem, paletico meteoroloških pojmov in podobnim na čelu.



Če po izrečenem še enkrat premerimo lahkotno surfanje na valovih nabora določenih popularnih glasb preteklih petdesetih let – pravzaprav specifičnih glasb, za katere skorajda po definiciji velja, da privlačijo, ugajajo in zganejo – lahko z nejevoljo pomislimo na iskanje bližnjic do všečnosti. Vseeno pa moramo v isti sapi priznati vsaj, da Jagwar Ma to počneta iskreno, iskrivo in uspešno. Vsak s svojo poslušalsko in ustvarjalsko preteklostjo sta Jono in Gabriel skupni jezik našla predvsem v lovljenju vedno in večno prijetnega – tistega, kar je popu bržkone dalo to ime. Rezultat njunih prizadevanj je poslušljiva plošča Howlin, ki se na poletnem izletu z avtom zlahka odvrti večkrat zapored, svoje mesto pa bo našla tudi na marsikakšnem "youtube plesišču".



In prav ob takšnih vibracijah še vedno najraje zazvoni alarm v medijski in promotorski mašineriji, zato ne preseneča, da je le mesec po izidu prvenca takrat že koncertni trio na letošnjem Glastonburyju izvedel tri nastope – od tega dva nenapovedana. S tem pa se posredno, po neki drugi poti vračamo k polju že omenjenih hype fenomenov, ob spremljavi katerih se odvija tudi hitri vzpon dotičnega benda. A tokrat so vprašanja o upravičenosti hvalospevov nekoliko odveč. Na površje namreč vznika neka nova, nenadejana dodana vrednost. V Jagwar Ma in plošči Howlin lahko zdaj hkrati prepoznamo zelo poslušljiv: hommage določenim in specifičnim žanrom preteklega časa; odraz sodobnega načina nastajanja dobršnega dela indie-pop produkcije; in simptom naravnanosti današnje indie-pop industrije, skupaj z njenimi potrošniki.