Barnette, 2016

Saksofonist Jaka Kopač, čeprav sodi v isto generacijo kot na primer Jure Pukl, Cene Resnik ali Lenart Krečič, na naši vse bolj brsteči jazzovski sceni doslej ni bil tako prisoten kot njegovi omenjeni in drugi vrstniki. Razlogov je več in so bolj kot ne objektivne narave. Kopač je študiral na Finskem, na sloviti Sibelliusovi akademiji, kjer je s finskimi glasbeniki leta 2009 ob zaključku študija posnel prvenec Almost There. Kot je sam povedal v nekem intervjuju, je ob vrnitvi v Slovenijo ugotovil, da so ga »ljudje tukaj malce pozabili«. V domačem Celju je soustanovil festival Džjezz. Zaposlil se je na glasbeni šoli in igral v različnih zasedbah kot »sideman«, a je sčasoma ugotovil, da s tem ni zadovoljen in začel snovati novo avtorsko gradivo.

Nove skladbe so nastajale med letoma 2012 in 2015, Kopač pa se je namenil album posneti v New Yorku s tamkajšnjimi glasbeniki. To mu je tudi uspelo, čeprav končna zasedba zaradi zasedenosti nekaterih muzičistov ni bila točno takšna, kakršno je sprva imel v mislih. Ob Kopaču njegov newyorški kvartet sestavljajo kontrabasist Vicente Archer, pianist Orrin Evans in bobnar Willie Jones III. Album Present Thoughts, njegova druga stvaritev pod lastnim imenom, tako predstavlja še en kamenček v bogatem nizu sodelovanj naših in ameriških glasbenikov, po vsebinski plati pa ponuja inventivno soočanje tradicije in sodobnih strujanj v jazzu. Vse skladbe so avtorske, z izjemo predelave standarda Say It Over and Over Again Jimmyja McHugha.

Kopač v nasprotju z večino domačih saksofonistov ne igra na tenorskega, pač pa na altovski saksofon. Že to daje njegovi glasbi posebno barvo, dodatno piko na i k samosvojemu izrazu pa ob izdatni pomoči spremljevalnih glasbenikov naš saksofonist prispeva z umerjenim balansiranjem med mehkobnimi in ostrejšimi toni. Še posebej dobro mu gredo od rok počasnejše skladbe in balade, v katerih svoje pihalo podredi umirjenemu toku in se z njim včasih oglaša malone na ravni šepeta. V takih skladbah do izraza pridejo tudi ostali člani kvarteta s finim niansiranjem glavne teme in postopnim grajenjem atmosfere ležernega dnevnega ali še raje nočnega sanjarjenja.

Malo prej opisana občutja Kopač inventivno vpleta tudi v poskočnejše skladbe na sledi post-bopa, kakršna je denimo Thunder, ki navduši s številnimi menjavami ritma in subtilno grajeno dramatiko. V njej se Kopač suvereno sprehodi po celi paleti možnosti, ki jih ponuja njegovo glasbilo. Od eterične, le nakazane melodije, ki povezuje različne ritmične vzorce, prek razigranega vznesenega soliranja do rezkih tonov in počasnega utišanja, s katerim se komad konča. Tudi nekatere druge skladbe Kopač gradi na podobnem vzorcu izmenjave počasnejših, mestoma kar lenobnih delov z intenzivno, energično skupinsko igro okrog zapomnljive nosilne melodije.

Na albumu Present Thoughts je obilo takih momentov, v katerih v ospredje stopijo tudi ostali trije člani, predvsem pianist Orrin Evans, ki včasih le poudarja ritmično ogrodje, včasih pa se prepusti domišljijskemu meandriranju. Čeprav Kopač prej ni snemal s to newyorško trojico, je bend slišati izjemno usklajeno, muzičisti kar drsijo skozi ritmične prekucije in melodijske kaskade. Kontrabasist Vicente Archer s svojim glasbilom drži trdno osnovo kvartetu: ves čas je nekje v ozadju, a z občasnim skokom v prvi plan skladbe nas nemudoma zapelje z gibko in elegantno linijo. Bobnar Willie Jones III skrbno spremlja ves čas spreminjajoči se glasbeni tok in po potrebi igra zadržano in introvertirano ali pa razpršeno in udarno.

Tale album, ki ga krasita fina dinamika med različno uglašenimi skladbami in domišljen pripovedni lok, če lahko tako rečemo za inštrumentalne skladbe, bo Kopač predstavil na daljši evropski turneji, na kateri je kar pet slovenskih prizorišč. Nastopil bo s spet prenovljenim kvartetom, v katerem sta poleg Kopača in bobnarja Willieja Jonesa III. sedaj kontrabasist Josh Ginsburg in pianist Danny Grissett, ki je bil v bistvu sprva tudi načrtovan za snemanje albuma. V Ljubljani Kopačev kvartet lahko ujamete že jutri v klubu Cankarjevega doma na festivalu novega domačega jazza Zvončki in trobentice. Ne dvomimo, da bo Kopača kljub njegovi poprejšnji manj intenzivni dejavnosti na sceni njegova nadvse uspela vizija srečanja tradicionalnih prijemov ter modernega zvoka in aranžiranja postavila ob bok najvidnejšim jazzistom njegove generacije.