Domino, 2013

Okolje, v katerem živimo, predstavlja naše metafizično in ideološko dojemanje pomena širšega družbenega ali urbanega prostora, ki ga povezujemo s svojimi vsakodnevnimi izkušnjami iz domačega okolja oziroma mesta. Večje mesto ali celo velemesto pa vase srka tako ogromne količine fizične in človeške energije, da lahko na svoje prebivalce vpliva kot neprestano goreč in žgoč kres. Kako torej z zvokom, besedo in glasom opišemo takšno mesto ali ga celo umestimo v različne časovne okvirje? Za Julio Holter je glasbena upodobitev Los Angelesa predstavljala osnovno komponento za tretji album z naslovom Loud City Song. 

Gre tudi za njen prvi pravi studijski album, skozi katerega se je ves čas držala točno zastavljene vizije. Za nekatere glasbenike bi bilo to morda omejujoče, vendar je njena odlika ravno spretna združitev med klasično kompozicijo in pop eksperimentacijo. In kako lahko art-pop album združimo z zvočnim opisom Los Angelesa? Mesto tvorijo različni frekvenčni delci – od kulturnih, historičnih do tudi tistih, ki so specifični za določen prostor. Zanimanje o tem, kako so mnenja izražena na različne načine, v različnih obdobjih ter skozi različne družbe, je sprva kot poezijo o mestu iskala v različnih virih: v romantičnih novelah iz štiridesetih, v soul popevkah iz šestdesetih ali skozi sodobne izkušnje svojega rojstnega mesta, ki ga album tudi opeva. Loud City Song je pravzaprav plošča, ki skuša predstaviti, kako bi se junakinja iz konca 19. stoletja znašla v modernem velemestu. Izdelek še zdaleč ni le zbirka pripovedi, ampak zelo jasno zastavljen in odlično izpeljan koncept mlade umetnice. 

Julia Holter je svojo glasbeno pot pričela v klasični glasbeni izobrazbi, čeprav priznava, da je v mladosti poslušala predvsem pop. Že od začetka študija se je naslanjala na evropsko avantgardo, najbolj pa je njeno zanimanje zbudil madžarski skladatelj György Ligeti, katerega vpliv je čutiti tudi na tem albumu. Moderno klasično kompozicijo Ligetija je na plošči čutiti predvsem skozi uporabo godal, vendar so njene skladbe na posluh veliko bolj cinematične.

Album otvori skladba »World«, v kateri intimnemu vokalu brez specifične melodije sledijo počasni inštrumentalni vložki, ki jih je Julia prilagodila glede na njihov zvočni razpon. Uverturi sledi »Maxim's 1«, spomin na pariško novelo Gigi, ki je osrednji lik plošče. Skladba, ki jo pravkar poslušamo v podlagi, je bila sprva podprta z veliko več sinti. Kasneje jih je Julia zamenjala za violinsko podlago in jo priredila v zasanjano filmsko popevko, ki nas spomni na dream-pop Julee Cruise.

Album se nato pri tretjem komadu kot mestni utrip vse bolj razživi. Poetika pesmi 'Horn's Surrounding Me' ter 'In the Green Wilde' zvočno oživlja romantičen duh velemesta, čeprav Holterjeva pravi, da bi album pristajal še kateri drugi urbani džungli. Presenetljiv dodatek je »Hello Stranger«, žalobna priredba soul popevke iz šestdesetih, Barbare Lewis. Različica Holterjeve kljub svoji navidezni statičnosti, ponovljivosti in preprostosti v sebi nosi globino, ki poslušalca ponese v zamaknjenost osamljene duše velemesta. Skladba razen besedila nima ničesar skupnega z izvirnikom, je pa morda zaradi uporabe le-tega smiselno nadgrajevanje zgodbe časovnega in vsebinskega preskakovanja v mestnem prostoru.

Lok tega pripovednega albuma je navidezna vrnitev v začetek prejšnjega stoletja z »Maxim's 2«. To je distorzična in glasna improvizacija, v katero je z željo po agresivnosti in neprijetnem občutku kaosa glasbenica povabila ameriškega saksofonista Chrisa Speeda. Pretirani emocionalnosti se je ognila z uporabo ravno pravih prijemov dramatičnosti in skandiranjem istega besedila kot v njeni predhodnici 'Maxim's 1'. Podoba o kraju in posameznica v njem nas z učinkovitim mešanjem avantgarde, popa in klasičnega aranžmaja počasi zapeljeta v zamaknjeno uspavanko mestu. V zadnji skladbi 'City Appearing' se zvrstijo vse podobe, vsi ljudje in prostori, ki so burili duh in ustvarili ta album.

Julia Holter pravi, da je ena izmed karakteristik losangeleških glasbenikov višja doza čiste originalnosti. Čeprav ima njihovo ustvarjanje znatno manj korenin in medosebnih stikov, pa mesto kot tako prispeva k njihovi domišljiji.