Def Jam, 2016

Malo mi je nerodno priznati, ampak pri vseh neumnostih in brezkontekstnih bedarijah, ki jih je Kanye West izjavil na Twitterju in drugje v mesecih in tednih pred izidom albuma The Life of Pablo, mu eno stvar verjamem. Očitno ne tega, da si ne želi, da »beli mediji« pokomentirajo njegov album, pa tudi ne, da si je nakopičil 53 milijonov dolarjev osebnega dolga – čeprav priznam, da tu utegne biti nekaj resnice. Ne. Kanyeju dejansko verjamem, ko v zvezi s sabo naklada o »umetnosti«, »umetnikih«, »kreatorjih«, »sanjačih« ... »idejah«. Sicer ne do te mere, da bi ga postavil v družbo Pabla Picassa ali Nicholasa Ghesquiera – prej pomislim na priljubljeno karikaturo sodobnega umetnika v situacijskih komedijah iz osemdesetih, ki kiha na platno in svoje »delo« proglaša za mojstrovino. Pa »verjeti« je najbrž močna beseda ... morda bi bilo pravilneje oziroma varneje reči, da sem pri njegovih blodnjah o visoki umetnosti pripravljen priznati, da se lahko nanašajo tudi na malenkost bolj konkretno realnost, kot je Kanyejeva s PR-om prežeta domišljija.

Saj po pozornem, večkratnem in večletnem poslušanju glasbenih stvaritev, ki jih je Kanye West izdal približno od začetka desetletja v tej drugi etapi svoje kariere, je povsem jasno, da je za njih – v primerjavi z njegovimi zgodnjimi izdajami – značilen recimo temu navdih oziroma težnja, da Kanye zelo resno jemlje bežne, vsakokratne čudne in čudaške zvočne in verbalne domislice, ki se mu spontano pojavljajo v glavi. Bizarna, razvlečena kvazi-skica »Yeezy taught me« na koncu dolgega komada Blame Game, deus ex machina prog rock moment z Rickom Rossom na koncu komada Devil in a New Dress, Westova hkrati ironična in čutna reinterpretacija lastnih idej skozi zvokovje Bona Iverja ... to, na primer, so nekateri bolj drzni momenti, brez katerih bi konec leta 2010 izdani album My Beautiful Dark Twisted Fantasy sicer bil zelo dober – najbrž tam-tam s Kanyejevim prvencem The College Dropout. A z njimi in po njihovi zaslugi si upam reči, da omenjeni album predstavlja vrhunec kritikom všečne glasbe v tem desetletju in morebiti še kakšnega razdelka »resne« popularne glasbe. Na drugi strani spektra, a v podobnem duhu lahko govorimo o komadu Niggas in Paris, pri katerem je Kanye stavil svoje žetone - in, kot kaže, tudi Jay-Z-jeve zadnje žetone - na bržkone najbolj debilne, otročje verze v zgodovini komercialno predvajanega hiphopa. Še ena popolnoma spontana neumnost, še en vrhunec.

Lahko torej zavijate z očmi pri Kanyejevi slepi veri o lastnem geniju; kolikor ta preplava ozke meje njegovih glasbenih izdelkov, je ta reakcija edina sprejemljiva. Ampak dejstvo ostane (se kar vnaprej opravičujem hejterjem in logiki situacijskih komedij za tole): ko Kanye »kiha« na snemalni trak, lahko dejansko ustvarja hiphop mojstrovine. In njegov sedmi studijski album The Life of Pablo je smiselno razumeti kot temeljito preizpraševanje te prispodobe.

Tako je uvodni Ultra Light Beam ves prežet s Kanyejevim smislom za spontanost: od naslovne besedne zveze, ki to ni oziroma to šele postane v procesu Kanyejevega zvočnega preigravanja, do spontanih, iz monumentalne tišine dvigajočih se zborovskih in sintetiziranih fanfar pa do izvrstnih verzov Chancea the Rapperja, ki že s svojim tihim, pobožnim deliveryjem subtilno podčrta verske podmene komada. Tudi po sedmem ali osmem poslušanju gre rezultat prej opisati v jeziku reakcije kakor v dikciji recenzije: zveni fucking kul. In kolikor Kanye - večinoma na začetku albuma - s pomočjo širokega nabora različnih samplov in gostov sestavlja včasih bolj, včasih manj fletno krajše vinjete iz nekih arhetipskih zvočnih podob črnske duhovnosti, je prepričljiv. Ne zgolj v smislu, da bi utegnile v Kanyejevih rokah biti zanimive kombinacije tako različnih izvajalcev, kot so Chris Brown, Hudson Mohawke in gospel house velikana Louie Vega ter Sandy Rivera; Kanye tu namiguje tudi na neki pripovedniški moment, ki bi ga resda bilo modro razumeti površinsko in z distanco kot neko sterilno strukturo, in ne kot Kanyejeve iskrene tonske izpovedi, pa vendarle je tam kot odmev epske veličine prej omenjenega Fantasy ...

A kot odmev, ki tekom albuma žal oslabi, dokler ne izgine popolnoma že pred njegovo sredino, ko se pridevniki, kot sta kaotično in spontano, zamenjajo s pridevniki tipa malomarno in zanikrno. Če odmislimo »bonus« komade (o katerih več v nadaljevanju), so Kanyejevi verzi na albumu porazni in jih po neki točki ne morejo več odtehtati še tako prikupni produkcijski oz. avtorski prebliski. Zaradi prostorske omejitve poslušalce napotujem na katerokoli angloameriško recenzijo tega albuma, saj obstaja skorajšnji konsenz glede najslabših verzov na njem, ki se mu brez zadržkov pridružujem. Za svoj del bi pa izpostavil, da Yejevi verzi niso slabi v smislu, da je neki doprinos 2 Chainza poleg šestih drugih raperjev praviloma slab, niti v smislu, da so opazno manj dobri, če jih primerjamo z agregiranimi vtisi iz Kanyejevih verzov s prejšnjih albumov, čeprav oboje do neke mere drži. Njihova slabost je pravzaprav ena večjih ugank albuma; mamljiva je teza, da Kanye, kot namiguje ne ravno subtilen naslov albuma, zdaj razpolaga z identiteto bodisi slavnega slikarja bodisi svetnika – beri: vsesplošni vizionar popularne glasbe, glej zgoraj –  in da mu zato ni treba v prvi vrsti prodati bolj klasične hiphop persone skozi svoje rime. Ampak tako bi spregledali očitne znake utrujenosti, ki se vidijo v reciklaži for s prejšnjih albumov in bolečih ponovitvah novih for, če mu slučajno uspe kakšno povedati – in ne, o ironičnem, z internetnim rapom navdahnjenem Kanyejem, ki nas je tako navdušil pri Yeezusu, ni ne duha ne sluha. Pomislim tudi na komad 30 Hours, v katerem Kanye, ki je tu sicer odličen, dobesedno neha rapati na sredini komada. V hermenevtiko Kanyeja Westa se ne bomo globlje spustili, lahko pa rečem le, da v praksi njegovi raperski prispevki znatno otežujejo poslušanje.

Isto velja za to, kako je album nametan skupaj. Tudi tu ne gre izgubljati besed; kdor je sledil zgodovini dodajanja, črtanja in ponovnega dodajanja komadov v dneh pred uradnim izidom, tudi če še ni poslušal albuma, si lahko približno predstavlja, kako stvari ta hip stojijo: če rečem, da stvar deluje kot 74-minutni CD-R, na katerega človek zapeče 45-minutni album in nato disk nafila z nekim poljubnim izborom »greatest hits« komadov istega izvajalca – ne pozabite, CD-R-ji so nekoč bili dragi! -, to ni kjut, pitchforkovska analogija, temveč trezna opazka. Saj prej izdani in naknadno dodani komadi 30 Hours, No More Parties in L.A. in Facts, ki zapolnijo zadnjo tretjino albuma, ne ustrezajo nobenemu opisu zgoraj: niti malo ne sodijo v noben kontekst, ki ga album poskuša ustvarjati, in na njih so Kanyejevi verzi vsaj solidni, če že ne prav dobri.

Ne, The Life of Pablo kot celota večinoma ni dober v klasičnem smislu, ki je seveda edini smisel, ki šteje pri oddaji Tolpa bumov. Lahko pa že zdaj sklepam, da v oddajo Objekt meseca nikoli ne bo prišel, ne letos in ne čez 50 let. Morda bi zato bilo najboljše, da to po nepotrebnem problematično recenzijo zaključim kot oddajo Leteči pilot.

V petek, globoko utopljen v razmišljanju o »Življenju Pabla«, sem se ustavil v eni izmed trgovin s hitro modo, kjer sem na svoje začudenje opazil, da je bila glasbena podlaga v prodajalni vsaj v času mojega obiska sestavljena ekskluzivno iz gospel house glasbe. Po vsej verjetnosti gre zgolj za naključje, ampak v tem trenutku – sredi trum milenijalcev in kupov grobih, nizkocenovnih kopij novejših kreacij s pariških in njujorških modnih pist, ob neki 4/4 viži o Jezusu – sem se moral prav nasmejati. Kanye je vendarle »umetnik«, »kreator«, tudi ali vsaj v tem smislu, da gleda malo večjo sliko sveta kot ostali. TLOP-a z izjemo peščice komadov najbrž res ne bom več poslušal; imam pa občutek, da bom njegovo nadaljnje prepletanje z našo glasbeno, digitalno, potrošniško in še kakšno realnostjo še kako občudoval.