Casete México, 2016

»Čutna čarodejka glasov«, za kar je bila nekoč oklicana lokalna vokalistka Katja Šulc, je svoj diskografski opus zdaj dopolnila še z naborom uglasbene avtorske poezije. Na njenem prvencu Mila iz leta 2008 smo lahko slišali transcendentalno odpete pesmi, pod katere se je podpisala slovenska pesnica Mila Kačič. S ploščkom je bilo jasno tudi to, da se vrhunskost njenih aranžmajev ni odražala le v njeni labilni in raziskovalni vokalni tehniki, temveč tudi v sodelovanju z nadarjenimi glasbenimi gosti, med katerimi smo lahko že tedaj zasledili imena, kot so Marko Brdnik, Neža Trobec, Robert Jukič, Jelena Ždrale in drugi.

Eklektična čutnost in prepoznavna hipnotična instrumentalnost sta na njenem avtorsko izpovednem albumskem nasledniku Twisted Delight ponovno trčili skupaj. Gre za zvočni biografski prelet, ki ga je spisala po udeležitvi na pesniških delavnicah v New Yorku. Melodična komponenta plošče je namigovala na soulovsko manipulacijo zvočnih vtisov newyorške klubske glasbene scene. Sintetični preskoki in nepredvidljivi instrumentalni ovinki so bili posledica Katjine seznanitve z eksperimentalnim snovanjem glasbe. Z nekonvencionalnim pristopom jo je seznanil glasbeni producent Pier, s katerim se je srečala nedolgo po vrnitvi v Slovenijo. Zvočna paleta je v nasprotju s prvencem postajala vse bolj fluidna, ne le zaradi spremenljivega glasu, temveč tudi zaradi vpeljave trobente in najrazličnejših sintetičnih detajlov, kar je Twisted Delight privedlo do skorajšnje žanrske nerazpoznavnosti. Stilsko raznolika je bila tudi sodelujoča zasedba, v kateri smo zasledili raperja Murata, Janija Haceta z basom, Žiga Murka s trombonom, Bojana Zupančiča s saksofonom in Igorja Matkovića s trobento.

Z novim projektom Kamlisajlan se markantna šansonjerka vrača h komponiranju glasbe za tujo poezijo, za katero tokrat stoji več sodobnih romskih pesnikov in aktivistov iz Vzhodne Evrope in z Balkana.

Kamlisajlan je nabor premišljeno izbranih in uglasbenih pesmi, v katerih se iskrijo intimni in ideološki aspekti romske kulture. Pod uvodno skladbo O Chonut in E Plain An Kidipe se je podpisal ugledni srbsko-romski pesnik Rajko Djurič. Politik in aktivist, ki se je z romskim vprašanjem spoprijemal s predsedniške pozicije v Mednarodni zvezi Romov, je bil leta 2011 tudi soustanovitelj Mednarodne romske akademije znanosti in umetnosti v Beogradu.

Pod naslovno skladbo se podpisuje kosovsko-romski aktivist in pisatelj Ali Krasniči. Aranžmaji nas odnesejo v povsem drug svet, odpeti jezik je edini, ki nas še osvešča o romski kulturi. Tako je poslušalec postavljen v vlogo nomada, ki potuje na relaciji med južnim Balkanom in Latinsko Ameriko in postane posledično še bolj zatopljen v ploščo.

Stahiro Stankiewicz je eno od uglednejših imen, ki jih zasledimo na dotični plošči. Poljski novinar in romski aktivist je bil odgovoren za večjo prepoznavnost romskih skupnosti na Poljskem in širše. Bil je tudi predsednik Mednarodne zveze Romov, znotraj katere se je stremelo k splošnemu kulturnemu razumevanju in sprejemanju Romov kot skupnosti brez države ali teritorija. Na plošči Kamlisajlan vidimo njegovo ime pod pesmijo Kheldõm E Balvalãça (I danced with the wind). Energično večglasje in odrezava instrumentalna izvedba sta prepričljivo zaobjeli fantazijski ceremonialni ples Roma v vetru.

Med ključnimi avtorji pesmi se na albumu Kamlisajlan srečamo tudi s Papuszo, za katero mnogi trdijo, da prestavlja ženski portret romske poezije. V njenih zgodnejših delih se je posvečala predvsem vračanju v domovino, kasneje pa je ta koncept opustila in se posvetila nenomadskim praksam. Kot pesnica in pisateljica je bila zaradi svoje odprtosti svetu obravnavana kot izdajalka najsvetejših romskih vrednot in je bila kasneje tudi izobčena iz lastne skupnosti. V njenih zrelejših delih je vselej mogoče zaslediti elemente izgube, nostalgije in hrepenenja.

Uglasbene drobce njene stiske lahko slišimo v skladbi »Dikhav ‘daj, dikhav ‘doj«, v kateri protagonistka otožno pohajkuje naokoli in išče priložnosti, da bi si ustvarila novo življenje. Tokrat potuje protagonistka, poslušalec se ustavi na enem mestu. Pri preostalih skladbah ga namreč strunski in violinski aranžmaji nagovarjajo k miselnemu potovanju v kraje, ki jih asociativno poveže z glasbo s plošče. V dotični skladbi je namensko osvetljen bridki ženski glas, minimalistična instrumentalna spremljava pa sentimentalnost zaneseno krepi.

Žametni ženski vokal je pretežno v vseh skladbah na plošči ovit v strunske silhuete, ki poslušalca obidejo z vročino hispanskega neba. Zven violine gostujočega mehiškega glasbenika Albana Usatcha pa nežno pronica skozi aranžmaje kot kocka ledu po osončenem telesu. Z Usatchem je Katja Šulc oblikovala čudovite in prepričljive uglasbitve avtorskih in tradicionalnih romskih pesmi. Na plošči Kamlisajlan, ki je v celoti nastala v Mehiki, se jima je pridružilo še nekaj lokalnih multiinstrumentalistov, zaradi česar je studijski projekt še dodatno mednarodno zaznamovan. Za potrebe žive izvedbe na domačih tleh sta se ji pridružila kitarist Andraž Mazi in tolkalist Fabian Reyes. Po osmih letih premora se ji znova pridruži tudi basist Robert Jukič.

Odzven plošče je kljub bridkim vsebinam posamičnih pesmi veder, lahkoten in razposajen. Slednje pogojuje vztrajno prikupen glas vokalistke, ki je tokrat pretežno enobarven in zamejen v ožji zvočni okvir. Zavoljo vrhunske izvedbe Šulc tokrat ni stremela po raziskovanju ali po preizkušanju vokalnih zmožnosti. Čar je tokrat prav v šepetu, blagem žvrgolenju in mrmranju, ki izvirno romsko poezijo znova oživi v sodobnejšo in priljudno formo. Na trenutke se celo zdi, da ji je barva romskega jezika tako blizu, da bi ji lahko bil materni jezik. Ob instrumentalni spremljavi se čutno poigrava z besedami in glasovi, ob enem pa ostaja suverena pri uprizarjanju in zaobjemanju vsebine skladb.

Projektu Kamlisajlan lahko v živo prisluhnete jutri na mednarodnem festivalu Druga Godba.