PIAS, 2016

Keaton Henson spada v mlajšo generacijo sodobnih singer-songwriterjev, razpetih med senzibilnost sodobne pop glasbe in lo-fi estetiko, ki jo je ravno dovolj, da ostajajo na robu mainstreama. Hensona odlikuje svojstvena zaprta, rahlo ohola angleška drža starega pridiha, vpeta v sodobno formo skrajnega romanticizma, ki zveni iz same glasbe, besedil, grafičnih podob, poezije, grafik, slik, videospotov, oblikovanja in skrbno krojene javne podobe vase zaprtega, tesnobnega mladeniča. Vse skupaj zna biti že skrajno patetično, celo sumljivo naštudirano, skrajno intimno, občasno naivno in infantilno, mestoma hudomušno in cinično do samega sebe. Vse to, vpeto v krhkost glasovne interpretacije, v okleščene aranžmaje z občasno smelo ekspresivno orkestracijo, pospremljeno s podobo sodobnega, staromodno oblečenega, s hipstersko brado ozaljšanega trpečega Wertherja, je ena taka svojstvena karikatura, ki je tako 'izven časa', da deluje in prepriča. V pesmih in v zvenu, v čustvenem naboju pesmi, ki na novi plošči Kindly Now združujejo vse tisto, kar je Henson ustvaril v svoji šestletni karieri.

Hensonov prvenec Dear... je tiho udaril leta 2010 in vzbudil zanimanje s krhko intimnostjo zvena akustične kitare in krhkega falzeta, ki nam je pesnil o ranjeni duši, koncu razmerja, bolečini in jezi izza zaprtih vrat svoje sobe, kjer je bila plošča posneta. Henson jo je v tipični sodobni maniri pospremil tudi z umetniško instalacijo v galeriji postavljenega šotora, kjer je sedel in prepeval lastne pesmi obiskovalcem, ki so kukali noter skozi odprtino. Ta postavitev simbolno povzame njegovo pregovorno plašnost in tesnobo pred nastopi v javnosti, ki so bili skrajno redki, in tudi to je pripomoglo k njegovi zgodnji fami. Sledila ji je plošča Birthdays, ki je tematsko nadaljevala romantično svetobolje mladega zlomljenega srca, vanj pa so se počasi že prikradli tudi samoironija, bogatejši aranžmaji in mestoma ostrejša rockovska podstat. Po redkih nastopih, sodelovanju z Jamesom Lavellom in UNKLE je sledil genialen obrat s ploščo pomenljivega naslova Romantic Works, povsem instrumentalno komorno glasbo za klavir in violončelo na sledi romantični tradiciji klasične glasbe, cepljeno s sodobnim minimalizmom, ponovno posneto v dnevni sobi. Presenetljivo solidna plošča za izvajalca, ki sploh ne bere not, je hkrati pričala o skrajno zlomljenem ustvarjalcu, ki je spričo osebne krhkosti raje obnemel in se potopil v zvočna čustvovanja. Ob tem je Henson slikal, oblikoval viktorijanski porcelan z ironičnimi motivi, izdal pesniško zbirko in na enem izmed redkih nastopov v živo v večmedijski maniri izvedel Vivaldijeve Štiri letne čase. Huh! In da bo mera polna, je letos izdal še ploščo pod imenom Behaving z elektronsko glasbo nekje na meji med folktronico in čustveno sesuto verzijo Jamesa Blaka. Vse to je nekakšna geneza, ki nas pripelje do letošnje plošče Kindly Now, s katero se Henson vrača v okrilje mehkega, osebnoizpovednega kantavtorstva, le da na njej tokrat nad kitaro prevladujejo klavir in godalni aranžmaji ter da se tematsko delno odmika od tematike razsutega razmerja in se vpenja predvsem v lastno introspekcijo. Svojstven obračun s samim seboj torej.

To pa še ne pomeni, da Henson na njej ne uteleša ponovno paradoksa svojega ustvarjanja, ki se vrši na ravni tenzije med anksioznostjo pred zunanjim svetom in osebnim izpovedovanjem, ki nam ga podaja v svojih pesmih. Svojstvena odprta zaprtost torej, ki se boji intervjujev, najraje čepi doma in ustvarja, a si obenem ne more pomagati, da ne bi skušala zajeti celega polja umetnosti hkrati in skoznjo ves čas izpovedovala. O tem poje v pesmi The Pugilist v nagovoru poslušalcu, publiki in lastnemu ustvarjanju. Zaključi jo šepetaje ob zamolklem orkestralnem krešendu z besedami 'Don't forget me', prastrahom umetnikov pred pozabo in nerelevantnostjo lastnega početja. Henson torej ohranja držo romantičnega umetnika v sadomazohistični drži, ki jo opeva v klavirsko-croonerski Polyhymnia. Njegova besedila so predvsem biografska, v tem občasno nerodna, včasih boleče ogolela, nekje drugje nabuhlo patetična, njegova interpretacija pa temu primerna, čustvena, a krhka, včasih zračna in šepetava, primerna romantičnim zvenom klavirja in orkestracijam godal in drugih komornih glasbil. Med njimi tiči imenitno zvočno vmesje, ki daje celotni glasbi svojstven karakter. Ogrodje, klavir in vokal je Henson namreč spet posnel v svojem stanovanju, vključno s tihim šumom, godala in ostala glasbila pa v studiu. Če klavir ob glasu nosi melodično ogrodje pesmi, pa so orkestralni aranžmaji predvsem na ravni zvena tekstur in grajenja atmosfere ter tihe tenzije v sicer prevladujočem jokavem milozvočju. Relacijo zaprto-odprto v mehki klavstrofobiji utelesi uvodna pesem March, svojstven elektronsko ritmiziran in melodiziran kolaž vokalnih fragmentov s celotne plošče, pred katerimi je slišati  zvok škripanja vhodnih vrat. Vstop v Hensonov svet torej, ki se nam razpre že takoj v naslednji Allright, ki se tematsko ozre na prejšnji plošči, le da tokrat namesto iz sebe poje o sebi. V Comfortable Love, tisti temni lisi lažne sigurnosti v razmerju in njegovi nezmožnosti, se glasba edinkrat razpre v bendovskem, kitarskem formatu in zvoku, podkrepljena z bobni in večglasjem ter svojstveno otožno vznesenostjo. Holy Lover je nerodna pop soulovska skladba, rahla ironija o poželenju, verjetno najslabši moment plošče. Slabost plošče je predvsem v tem, da je kljub malce drugačni zvočnosti še vedno preveč v istem modusu kot ostale Hensonove plošče. Njen pretiran romanticizem je tako slabost kot prednost hkrati in Henson zna to dobro utelesiti v pesmih. In nenazadnje, take romantike boste danes redko srečali, še redkeje slišali. Sicer pa, če tako zlahka pademo na mladostniški angst, zakaj ne bi padli tudi na mladostniško romantiko, ustvarjeno s stilom?