Ninja Tune, 2014

Kelis je ena tistih redkih veščih popovskih kameleonov, ki kljub neštetim stilskim obratom iz plate v plato ohranja kredibilnost. Ta se je omajala le z zadnjim, leta 2010 izdanim plesnim albumom Flesh Tone, ki ga je producirala druščina zrčevsko elektronskih štancarjev, od Boys Noiza do Benija Benassija in, ja, celo Davida Guettaja.

Pevka ohlapnega novega soula se je pojavila leta 1999, za njen sunkovit preboj v sredotok pa je zaslužen superproducentski tandem The Neptunes. Ta je namreč poskrbel, da je Kelis odpela refren lestvično najvišje prilezlega hita Ol' Dirty Bastarda. The Neptunes sta tudi producirala prva dva albuma Kelis.

No, nova plošča, ki nosi naslov Food, je nekaj čisto drugega. Produciral jo je namreč Dave Sitek, član zasedbe TV on the Radio, ki pa se je zadnje čase profiliral prav kot producent drugih izvajalcev, na primer skupine Yeah Yeah Yeahs in Beady Eye, pevk Santigold in Kelis.

Še večje presenečenje kot "zrela" izbira producenta grobo rečeno alter rockerske branže pop miljeja pa je bilo izbira založbe. Album Food je namreč izšel ne samo pri neodvisni, ampak celo britanski založbi. Ne samo britanski, ampak v kontekstu, da gre le za svetovno pop zvezdnico, tudi precej nišni založbi Ninja Tune, ki je nekoč nakazovala trende vse bolj fragmentirane britanske plesne scene, sedaj pa lovi korak z novačenjem bolj izpostavljenih mladincev trendovskih elektronskih odvodov. No, sedaj ji je uspel veliki met in pod svoje okrilje je dobila prvo pravo pop zvezdo.

Kelis je ob izidu ploščka Food izpostavila, da gre za njen najbolj retroosebni projekt doslej. Da gre za reminiscence, spomine na otroštvo. Za glasbeni okus in vpliv njenega očeta. Smernice so torej jasne: jazz, funk, soul, gospel. In tu prideta na vrsto Dave Sitek in njegovo gnetenje produkcije. Najbolj je uspešen pri bolj razgibanih kosih, ki domiselno črpajo pogosto tudi iz afrobeata. Plošča premore uravnoteženo, toliko, kot je treba, epsko mogočnih trenutkov. Seveda pa so obvezni tudi bolj akustični, baladni deli. Ti niso vedno prepričljivi. Album Food tako lahko umestimo v okrožje tistega novega soulerskega popa, ki pobira vplive z vseh strani, a ostaja na organski strani Alp. V milje recimo Nneke, naveze Nostalgia 77 - Josa Peit. Prav z Nnekino zadnjo ploščo Soul is Heavy lahko povlečemo nekaj analogij. Seveda ne v stilu petja. Bolj v glasbi sami. Razen tega, da gre za žanrsko pester izdelek s subtilnim rockerskim podtonom, nas tudi Kelis, tako kot nekoč Nneka, tokrat malo razpleše, potem sledi neka intimno osebna izpoved in potem mogočni zid zvoka. In ta vaja se ponavlja čez cel album Food.

Kar se tiče tekstopisja, je Kelis tokrat predvidljiva. Namreč, leta 2009 se je, ravno, ko je bila noseča, ločila z raperjem zvezdnikom iz Queensa, Nasom. In čeprav je ta ločitev že daleč mimo, pa pevka še zmeraj kar nekaj besedil namenja "ilmatičnemu" mojstru tekstopisja. Kar nekaj pa seveda tudi svojemu malemu sinu.

Food je album novopečene mame, ki se ozira v preteklost. Zvočno je precej konvencionalen. In prav to je tisto, kar najbolj zmoti. Kelis je bila vedno znana po svoji drznosti. Vedno je znala presenetiti. Tokrat ne preseneti nič. Razen izbire založbe, seveda. Food je pot po spominih, pot domiselnih kombinacij afrobeata in soula, poslušljivega popa in obupnih akustično baladnih vložkov. Je plošča, ki bo v kolektivnem spominu začela bledeti prej kot njen ovitek.