Samozaložba, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov se posvečamo povsem sveži izdaji nekdanjih klubskih maratoncev Koromač. Ko so se leta 2013 priključili naši glasni karavani, smo jih ujeli že globoko v metamorfozi iz začetne forme crusterskega metaliziranega hardcore tria v sekstet s podvojenimi kitarami in bobni, centraliziranim basom in saksofonom. Spremenil se je tudi glasbeni pristop, ki je med drugim tudi bolj odseval lekcije in vpliv delovanja nekaterih članov v Kombu B pod mentorstvom Zlatka Kaučiča. Sedaj pa so to fazo okronali še s samozaloženo izdajo, ki ima naslov »Punk Enough?«.

»Punk Enough?« premore osem kosov, dva izmed njih - »Elephant Stampedo« in »Free Anal Talk« - poznamo še z maratonske kompilacije, nekateri pa so prirejeni še iz zgodnejših časov hardcore tria. Kaj torej reči o slišanem? Vsekakor to, da precej niha, tako znotraj posameznih komadov kot celotne plošče. Osnovo trenutnega zvoka Koromačev predstavlja nekakšno razigrano rock'n'rollersko d-beat udrihanje z unisonim riffingom kitar in saksofona, prečeno z manj definiranimi pesemskimi prvinami, v katerih je slišati poskuse kreativne porazdelitve tolkalskih prvin med obema bobnarjema in razširitve kitarskih partov. Ne smemo pa pozabiti tudi skorajda vseprisotnega saksofona, ki dogajanje kdaj butne na višji nivo intenzivnosti, pogosto pa se zdi še rahlo plah v zanj nemara novih zvočnih okoljih. Podobno bi lahko rekli, sledeč tudi opisu benda na njihovem bandcampu, za trenutke t. i. kaotične improvizacije, ki zaenkrat še ne delujejo najbolj prepričljivo ali pa poglobljeno, če želite. Seveda je treba pri vsem tem paziti, da zasedbi ne bi pripisovali namenov, ki jih morda nima, ampak dejstvo je, da ta sekstet vsekakor premore potencial »zvočne anihilacije«, kot ji pravijo, čeprav ta po mojem mnenju še ni realiziran.

Na celotno vprašanje razširitve, razvoja in eksperimentiranja je treba pogledati širše kot zgolj na nekakšno »dodajanje elementov«. V tem smislu se mi zdi, da so bili Koromač še vedno močnejši in bolj konsistentni v zgodnji hardcorovski trio fazi, ki je kljub kaki nerodnosti kazala na vznemirljivo spoprijemanje s težo in tudi temačnostjo tokov vzornikov, kot so npr. Catharsis. V aktualni inkarnaciji je ta globina nekako odsotna - tudi kričeč vokal so žal umaknili - dodane sestavine kolektivne improvizacije in vratolomnega avant-rock sekljanja motivov pa pogosto učinkujejo  rahlo komično in ne tako zelo ekstremno, kot bi si nemara želeli. Vendar v marsikaterih komadih najdemo odlične prebliske, denimo v zanimivejših kompozicijah, kot sta »To Disroot« in »Forest Man«. Izstopajoča mala mojstrovina pa je vsekakor kratek kos z naslovom »Ignoranca«, ki premore očitnejši karakter in močne riffovske odklone. 

Pri poslušanju plošče »Punk Enough?« je težko ne pomisliti na legendarne Zornove Naked City, ki Koromačem gotovo služijo kot ena izmed referenc. Spominjam se, kako smo v sedaj že relativno davnih časih odkrivali kontroverzne plate tega projekta – od »Torture Garden« pa do »Leng T'che« in »Absinthe« - in bili navdušeni nad mešanico sluzavega film noir jazza, hardcora in grinda ter stodvajsetih drugih vplivov. Hkrati pa smo bili rahlo zadržani do načina, kako so glasbeniki, večinoma vajeni igranja v širokih jazz in rock okoljih, preigravali hardcore punk prvine, kot so d-beat, blast beat in metalizirani kitarski riffi. V tem kontekstu želim skratka povedati, da hardcore korenine Koromačev premorejo še veliko skritega potenciala in bi zato bilo škoda, da znotraj razvoja te nedvomno raziskujoče in nadobudne zasedbe zasedajo zgolj mesto nekakšne »zanimivosti« ali okusa iz preteklosti, saj so med najbolj zanimivimi sestavinami njihovega trenutnega izraza.   

Na naslovno retorično vprašanje plošče »Punk Enough?« lahko torej,  seveda dopuščajoč možnost razhajanja v našem dojemanju označevalca »punk«, odgovorimo z »Ne še nujno ...«.