KRALLICE: Ygg Huur

Samozaložba, 2015

Z novo ploščo se vračajo newyorški avant-black metal prvaki Krallice, ki smo jim na valovih Radia Študent pred časom že posvetili izčrpne DJ Grafite. Občasno pa pod drobnogled jemljemo tudi izseke bogate dejavnosti katerega izmed posameznih članov, ki so prav vsi, še posebej pa Mick Barr in Colin Marston, hiperaktivni umetniki s tono projektov in dejavnosti. Kar se Krallice in plošče »Ygg Huur« tiče, je treba povedati, da je označba »avant-black metal« toliko samovoljna, kolikor je tudi podprta s širšimi resonancami. Pri tem pa neka površinska percepcija glasbe Krallice kot »kompleksne«, »tehnično zahtevne« ali, bognedaj, »progresivne« vsekakor ni dovolj za opletanje z avantgardnostjo, saj so ravno te sestavine in oznake prej pogosti agensi totalne konzervativnosti dojemanja tega, kar lahko metal je. No, Krallice vse to – seveda tudi z nespregledljivo instrumentalno veščino – eksplodirajo tako na ravni formalno-kompozicijske inventivnosti, zavzetosti in intenzivnosti igre znotraj splošne ekstremno metalske pokrajine kot na nek način tudi znotraj svojega lastnega dosedanjega briljantnega opusa.

Plošča »Ygg Huur« prinaša številne novosti, nekatere so opazne še preden ploščo zares konzumiramo. S svojimi 35-minutami trajanja je daleč najkrajša plošča v diskografiji Krallice, nespremenjeno število šestih do sedmih komadov na vseh izdajah pa pomeni, da so posamezne kompozicije tokrat precej krajše od standardnih desetih in več minut. A Krallice so s to ploščo sprovocirali znotraj svojega izraza manjši čudež. Gre za njihov daleč najbolj disonanten in nasičen, a obenem harmonsko, motivično ter ponekod tudi ritmično, najbolj odprt material. Če so nas prej navadili na izjemno tonalno-melodično dromljanje, ki je zaradi trajanja, natančne repeticije in zagona pridobilo dobrodošel spektralno odtujen karakter, so tokrat tovrstni momenti reducirani na minimum in dajejo prednost bolj odprtim, atonalnim zvenom. In pri klesanju in sopostavljenosti posameznih instrumentalnih partov so izjemno pogumni, saj prehajajo od taktovne neodvisnosti posameznih motivov, ki se teksturalno prepletajo, do metrično virtuoznega kolektivnega nabijanja. 

Vse to, recimo ta skiciran izsek dramaturgije komadov, se na plošči in komadih, kot je »Wastes Of Ocean« ali »Tyranny Of Thought«, dogodi v nekaj sekundah, minutah, trenutkih. Presenetljivo, obenem na svoj način paradoksalno in logično pa je, da tovrstna nasičenost v sebi skriva večje količine odprtosti in dihanja, neočitnih harmonskih premikov v splošni klimi, ki izraz Krallice res dvignejo na neko novo, za poslušalca še vabljivejšo in prostorno raven. Tak učinek pa mora vsekakor biti odraz mojstrstva na več nivojih, ne samo idejnem. Namigovanje na slovitega mikrotonalnega/spektralnega skladatelja in ekscentrika Giacinta Scelsija v naslovu »Ygg Huur«, ki referira na njegovo tridelno skladbo za čelo in orkester »Ygghur«, vsekakor ne deluje naključno ali zgolj površinsko. Kljub zakoreninjenosti v konvencionalno uglašenih, temperiranih instrumentih je black metal vedno ustvarjal pogoje za odklone v vmesnost, disonanco in hipnotično spektralno bogastvo zvočne slike – kar lahko opažamo prav pri vseh pomembnih pionirjih žanra, tako tistih, ki so percepirani kot »klasiki«, kot tistih, ki obveljajo za »eksperimentalne«. 

Na »Ygg Huur« Krallice nadaljujejo s še eno dobrodošlo tendenco in ta je, da so njihove plošče vedno bližje živemu igranju - tudi v načinu, kako so posnete. Kar pomeni, da je slišano na »Ygg Huur« stotine kilometrov stran od sterilnosti in kvantiziranosti – očitne ali prikrite – prevelikega števila ekstremnometalskih izdelkov. Slišati je dihanje benda, vokali so pogosto pod pritiskom instrumentalnega trušča in zamazani, popravljeno pa ni niti občasno petje mimo mikrofona. Zvok uhaja in ni tiste počasi že najedajoče »ločenosti« pri zajemanju signalov posameznih instrumentov, ki je postala že skoraj stalnica posnete metal/rock glasbe. Vse to pa v službi in imenu glasbe, njene vitalnosti in relevantnosti tako na nivoju artikuliranja kompozicijskih razmerij kot tudi žive izvedbe, polne zagona in vznemirljivosti. 

Krallice so s ploščo »Ygg Huur« ustvarili in med nas poslali svojevrsten presežek, poleg direktnega energijskega in mračno mučenega draža pa vanjo zapakirali kar nekaj besedno-konceptualnih hermetizmov. Poleg slikovitih naslovov skladb, med katerimi mora eden boljših vseh časov biti genialni »Bitter Meditation«, se mi pozornost znova in znova vrača k samemu naslovu plošče, ki kot sama vizualna podoba odrezane naslovne slike, odseva tisto Heraklitovo izjavo o Delfskem oraklju, ki »niti ne razkrije niti ne zamolči, ampak daje znamenja«. Zakaj so Scelsijevo »Ygghur«  razplastili v »Ygg Huur«?. »Ygghur« naj bi v sanskrtu bila označba za katarzo. A osamitev etimološkega korena »ygg« v verziji Krallice po svoje namiguje tudi na kozmično drevo »Yggdrasil« iz nordijske mitologije, pri čemer je »ygg« označevalec terorja, povezanega z Odinovim prostovoljnim obešenjem na taisto drevo in sledečim potovanjem skozi svetove. S tem obratom v dojemanju katarze pa vas vabimo k prepuščanju sosledju plošče »Ygg Huur« newyorških Krallice.