ZARŠ Records, 2017

Tokrat je v Tolpi bumov z nami nova izdaja zasedbe Kukushai, ki je izšla pri hišni založbi ZARŠ. Trio sestavljata dva domača ustvarjalca, pianist Rok Zalokar in vokalistka Eva Poženel, na bobnih pa se jima je pridružila še Južnokorejka Sun Mi Hong.

Čeprav se morda zdi, da gre za domači duo s pridruženo članico, je Kukushai v svojem bistvu rotterdamska študentska naveza. Na začetku so jo osnovali poslušalcem dobro poznani klaviaturist in skladatelj Rok Zalokar, vokalistka Eva Poženel, ki jo dosti bolje poznajo v svetu mode in oblikovanja nakita pod imenom Mokosh Jewels, in nekdanji bobnar Martin Hafizi, ki ga je kanseje zamenjala odlična in vse bolj uveljavljena Sun Mi Hong.

Tokrat bomo poslušali njihov prvi album Fruitile, ki pa vseeno ni odraz celotnega dela tria. V letu 2014 so namreč v prvotni postavi posneli EP, naslovljen kar Kukushai. Pet skladb z EP-ja je sicer manj drznih in jasnih pa tudi kvaliteta posnetka je malce vprašljiva, a pot je vseeno bila začrtana. Že na EP-ju smo se lahko oplazili tako ob stoječe in lebdeče krajine kot ob strukturirane minimalistično in jazzovsko orientirane komade. Slišali smo tudi poizkuse prenosa razširjenih vokalnih tehnik v »pop« format in uporabo besedil v stilu brane poezije. A tisto, kar je pri EP-ju treba upoštevati, je, da je to vendarle bil le začetek.

Album Fruitile je starejši in zrelejši brat EP-ja Kukushai. Zvočno telo Fruitila je izklesano v visokega mladeniča, ki z eno nogo stoji v art popu, z drugo v jazzu in improvizirani glasbi, njegova glava pa prevprašuje punkovsko miselnost. Ključno vprašanje je seveda, kje leži njegovo srce. Odgovor bi morda lahko našli v samih kompozicijah, v navdihu, smernicah, hrepenenjih ali pa v načinu delovanja zasedbe. Pa v resnici niti ni tako važno. Srce deluje in to na način, ki pritiče mlademu možu, s katerim imamo opravka.

Jasnost izraza se je v zasedbi močno okrepila, v prvi vrsti zaradi individualnega napredka vsakega posameznika, in kar je morda še pomembnejše, zaradi načina sodelovanja. Sun Mi Hong s seboj prinaša val eksaktnosti in tenkočutnosti, ki veliko doprinese k celotnemu glasbenemu pogovoru. Tudi Zalokar se je v svojem jeziku precej izjasnil in se predal minimalističnim težnjam. Vokal pa nas navezuje na tradicijo art popa, ki ima sicer mnogo obrazov, a je tokrat predvsem v vlogi blagega vetriča, ki ne razlaga, le opominja.

Album se z lahkoto preteče in izteče. Gibkost Fruitila omogoča tako mehke in ležerne prehode kot preskoke iz enega v drug žanr, kar ohranja album vseskozi napet. Z izjemo nekaj vmesnih nesoglasij je plošček zanimivo poslušanje in svež veter na domači sceni. Odvečen je morda le bonus track, ki album odpelje nekoliko dlje v postmodernistične vode. A kar je najpomembneje, njegov pogled strmi v daljo. Daljo, katere se lahko veselijo tako snovalci kot poslušalci. Trojec Kukushai nam tako obeta zanimiv koncert to sredo v Kinu Šiška. Vabljeni!