KYOKA: Is (Is Superpowered)

Recenzija izdelka
16. 5. 2014 - 19.00

Raster-Noton, 2014

 

Raster-Noton se je v svetu elektronske glasbe uveljavil predvsem kot založba s posluhom za avantgardne, praviloma precej ekstremne, pogosto konceptualno ukrojene muzike, ki jih bodisi poslušaš doma v fotelju bodisi v kakšni galeriji. Njihove varovance smo tudi na domačih odrih videvali v Kinu Šiška, Kinu Dvor ali pa v kakšnem ljubljanskem parku. Ni torej založba, ki bi jo pretirano zanimala plesna elektronska glasba, čeprav se je priložnostno pojavila kakšna izjema. Da mu plesna elektronika ni povsem tuja, je ne nazadnje tudi pri nas pokazal Raster-Notonov soustanovitelj Olaf Bender alias Bytone. V Štirki je s precej plesnim setom nastopil britanski dvojec Emptyset, priložnostno pa je kakšno bolj technoidno ploščo pri založbi objavil tudi Kouhei Matsunaga. Toda v vseh teh primerih je o plesnosti treba govoriti v narekovajih, pa čeprav morda le zato, ker tipična klubska publika vsaj zaenkrat tovrstne glasbe ne razume v kontekstu plesnega. No, to bi se za Raster-Notona utegnilo spremeniti zdaj, ko je svoj nov dolgometražec 'Is (Is Superpowered)' tam objavila japonska producentka Kyoka.

Po prvih, skromno rečeno navdušenih odzivih na njen novi album je pravzaprav presenetljivo, da je njena prva, pred dvema letoma pri Raster-Notonu objavljena mala plošča 'Ish' ostala razmeroma spregledana. Še toliko bolj zato, ker gre za nastavek izraza, ki ga sedaj predstavlja s ploščo 'Is (Is Superpowered)'. Zakaj je EP ostal spregledan, lahko le ugibamo. Deloma bržkone zato, ker dolgometražec že sam po sebi pritegne večjo pozornost kot mala plošča, deloma pa se vzrok najbrž skriva tudi v samem Raster-Notonu. Zdi se namreč, da je fene avantelektronske glasbe nekako minilo tisto navdušenje, ki je še pred nekaj leti pospremilo praktično vsako Raster-Notonovo ploščo. Razlog za to pa verjetno tiči v dejstvu, da se je založba s svojo estetiko začela preveč ponavljati, kar se – vsaj kar zadeva elektronsko glasbo – lahko hitro vrne kot bumerang. Če to drži, se bo sedaj pokazalo tudi skozi odziv na ploščo 'Is (Is Superpowered)', ki sicer deloma sledi prepoznavni založbini estetiki, a na drugi strani od nje tudi odstopa. Je namreč bržkone najbolj plesno angažirana plošča v Raster-Notonovem katalogu, za nameček pa se na njej pojavijo še elementi elektronskega popa.

Plošča nekaj novega, svežega ponudi že na prvi posluh, ta vtis pa se z vsakim vnovičnim poslušanjem le še okrepi. Verjetno je tu nekaj zaslug treba pripisati tudi prekaljenima producentoma Franku Bretschneiderju in Robertu Lippoku, sicer članu dvojca To Rococo Rot, ki sta Kyoki pomagala izpiliti album. Pri snemanju je kot basist sodeloval tudi Mike Watt, (nekdanji) član kalifornijskih alter rockerjev Minutemen in Porno for Pyros, torej zasedb, ki v kontekstu Raster-Notonove estetike tako rekoč izpadeta kot dobra šala. No, na plošči 'Is (Is Superpowered)' boste zaman iskali kakšne rockovske pritikline. Predvsem skozi prizmo zvočne podobe in raziskujoče, s kirurško natančnostjo ukrojene ritmike album tako rekoč nezgrešljivo sledi izročilom Raster-Notona, a hkrati krene tudi v bolj samosvojo smer. Bodisi v smer že skoraj povsem standardnega techna, bodisi v smer nekakšnega ekscentričnega electra, nad katerim pogosto visi še senzibilnost elektronskega popa. Temu v prvi vrsti botruje studijsko zmanipuliran, razstavljen in sestavljen Kyokin vokal, ki ob prvem stiku z njeno glasbo najprej pritegne pozornost. 'Is (Is Superpowered)' je plošča, ki najde izvrstno ravnotežje med »foteljsko« in plesno elektroniko, zelo verjetno pa jo bomo ob koncu leta srečevali tudi v pregledih letošnjih diskografskih presežkov. Upravičeno.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

huda plata, zelo paše semplanje vokala

Super plata! upam da jo bomo lahko posluašali v živo, pri nas ali v bližini...

glede na dobre odnose domačih koncertnih organizatorjev z raster notonom bi jo v naslednji 'rundi' res lahko slišal tud pri nas

kaj če bi preboleli raster techhouse, ki ni naredu premika najmanj zadnjih 5 let in pripeljali kaj res svežega..

bi se kr strinju, se mi pa tale kyokina plata vseen zdi dokaj sveža

Alojz, od kdaj pa raster-noton izdaja techhouse? Oziroma katere izdaje si imel v mislih? Marka Fella, SND, Mika Vainia, ANBB, Grischo Lichtenbergerja, Anne-James Chaton, Emptyset, morda Atom™, ... ? Rahlo sem zmeden.

Sicer pa bi bil neizmerno vesel tvojega odgovora na vprašanje, kaj je po tvojem "kaj res svežega"? Sama ušesa so me. :)

men se predvsem zdi, da so se preveč ufural v eno svojo estetiko, ki se je že pred časom precej izstrošla. itak je v detajlih večina plat mal različnih ampak še vedn niti prbližn ne butne več tko kot 5 in več let nazaj. podobn se je kitsuneju zgodil npr...neki je potegnl potem so pa vsi na isto foro začel plate delat...mnja

Goran, se zelo težko strinjam, med zgoraj naštetimi avtorji (in še bi lahko našteval) so vsaj po mojem mnenju kar precejšnje razlike, vsekakor pa veliko večje kot "malo v detajl".

marka fella lahk izvzamem, sicer pa to je to : )
 

fella tu celo moraš izvzeti :)

sicer pa kljub razlikam ki jih namiguješ xaka, dejansko gre za dokaj razločljiv zvočni vektor.. najbolj očitna je neka mrakobnost, precej specifična mrakobnost zelo neposredno vezana na ultra čisto ("klinično") digitalno okolje... tisto kar pa to dejstvo dela najbolj očitno je prehod izvajalcev k RN in vzporedne spremembe v izraznosti; glej ravno emptyset ali takamaso (celo fella ;))..

moja teza tu bi bila, da problem vsega skupaj sploh ni v stilski bližini in posledični (pre)podobnosti; ampak v zaprtosti te estetike, ki zelo otežuje vstop zunanjega sveta ;) morda zato tistih 5 in več let..

je pa to dons kr pogost pojav pr elektronskih lejblih. po eni strani ma to sicer gotov kšno prednost ampak na dolgi rok se mi pa zdi, da vseen sami sebi škodo delajo..

kyoka to rn klinično okolje z glasom razbije in takoj izstopi. po eni strani se lepo vpne v njihov katalog po drugi pa ponud neki novga kar je zame gotov plus

(sam se sicer nikol nism po lejblih orientiru, kar je sicer skor nek standard pr fenih elektronike - ko kej ne poznajo je prvo vprašanje ponavad na katerem lejblu je to izšlo)

vrjetn bi pa tud tuki lahko apliciral tisto pravilo, ki velja za žanrske specifike. nekdo, ki neko estetiko spremlja zlo od blizu bo slišu velike razlike, tisti, ki ne, se mu bo zdelo vse enako. je pa obenem res, da so pri nekaterih te razlike večje drugih manjše..in rn bi se gotov lahko mal odprl

 

Žiga, z zapisanim se načeloma strinjam. Pravzaprav bi k temu pristavil celo, da "specifična mrakobnost, zelo neposredno vezana na ultra čisto ("klinično") digitalno okolje" pri r-n ni stvar zadnjih petih let, temveč je bržkone eden od temeljnih kamnov te založbe.

Tudi s tvojo tezo se povsem strinjam, vendar sam te estetske zaprtosti ne vidim kot problem, temveč kot legitimno odločitev.

Poleg tega, kot je omenil Goran, še posebej pri elektronskih založbah to ni nek novum; pravzaprav je mera podobnosti med avtorji pri veliki večini elektronskih založb, vključno ali celo na čelu s tistimi, okoli katerih se v zadnjih letih pogostokrat pojavlja beseda "sveže", še veliko bolj (boleče) opazna kot pri r-n.

Glede ali ne glede na vse to pa zelo težko pristnem na pavšalno streljanje tipa "kaj če bi preboleli raster techhouse, ki ni naredu premika najmanj zadnjih 5 let".

seveda, ampak tej lejbli, ki zdej veljajo za 'sveže' še nimajo rn-jevih let..sej čez par let jih podobna 'usoda' najbrž čaka, če bojo tko nadaljeval hehe

No, Xaka, verjetno si namerno pozabil omeniti tiste manj "mrakobne" spodletele projetke kot je npr. progresivni Kangding Ray, tudi o šaljivcu Atom ™ bi se lahko pogovarjali, o izpetosti white noise preigravanj je že bilo izrečenega, prav tako o podpisovanju producentov mimo svojega zenita, vsekakor veliko razlogov, da bi bil raje aboniran na gostovanja kakšne druge, za 2014 in nove čase bolj aktualne založbe.

Alojz, ne, ničesar nisem namenoma izpustil, saj moj namen ni bil navajanje celotnega kataloga r-n, temveč z izpostavitvijo dovoljšnega števila imen podvomiti v tvojo trditev, da dotična založba izdaja techhouse.
In ko že ravno omenjaš domnevno spregledana - označevalec techhouse tu še vedno nima kaj iskati. Drugače pa:
Kangding Ray si, če ne drugega, zasluži nagrado za posebne dosežke, ker je vsaj po mojem mnenju pravi podvig, da pri tolikšnem pretiravanju z reverbom muzika vseeno izpade bolj suha od popra. ;D
Uwe Schmidt pa ima za sabo tako izredno glasbeno pot, da lahko, kar se mene tiče, dela kar hoče, četudi zgolj in samo še sranje, a se zato njegovo ime v mojih očeh ne bo zmanjšalo niti za centimeter. Sicer sam nisem pristaš negativističnega, pizdakarskega odnosa, zato mi je HD s Stop (Imperialist Pop) na čelu precej tuj ... no, in prav okus takšnega odnosa v tvojem prvem komentarju me je spodbodel, da sem ti zastavil dve vprašanji, ki še naprej visita v zraku. Torej?

O poskusih revitaliziranja oziroma podpisovanju avtorjev mimo svojega zenita morda ob kakšni drugi priliki; o izpetosti "white noise preigravanj" pa ... je bilo na primer o Emptyset pred leti napisanega ogromno pohvalnega. Sicer sem mnenja, da je njun zvok s prihodom na r-n popolnoma izgubil ostrino in toploto, ki sta krasili albuma Demiurge ali Medium, sta pa ravno slednja šolska primera tega, da sinusoide, white noise, EQ in kompresor, torej 100 in več let stari audio principi in orodja ob premetenem ponovnem gnetenju lahko izpadejo še kako sveže.

"POMERIGIO 21. MAY 2014 - 9:31 Super plata! upam da jo bomo lahko posluašali v živo, pri nas ali v bližini..."

Evo: https://www.facebook.com/events/747055315400422

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.