LES MARQUISES: Pensée magique
Ici d'Ailleurs..., 2014
Les Marquises je ideja, ki jo razvija Jean-Sébastien Nouveau, navdih je našel v belgijskem šansonjerju Jacquesu Brelu, predvsem v njegovi pesmi Les Marquises, katere ime si je Jean-Sébastien Nouveau sposodil za poimenovanje svojega glasbenega kolektiva. Pesem orisuje oddaljeno otočje v Francoski Polineziji, na katerem je ob koncu življenja živel za rakom na pljučih bolan Jacques Brel.
Jean-Sébastien Nouveau je glasbeni prostor umestil v idejo oddaljenega, neznanega otoka, ki je skrit pred ostalo civilizacijo varen v anonimnosti. Ta otok ostaja namišljen, rodil se je iz podob filmske industrije, kakršne najdemo v filmih Wernerja Herzoga ali pa v filmu Apocalypse Now Francisa Forda Coppole. Ti otoki so skrivnostni, človeku neznani in zato divji ter nevarni. Na albumu Pensée Magique slišimo utrip džungle skozi ritmično tolkalsko podlago, ki v poslušalcu prebuja slike tropskih podob, ki so lahko prijazne in mamljive, obenem pa tudi strašljive in nevarne, tako da je zvočni prostor na plošči zelo širok. Tega je Jean-Sébastien Nouveau dosegel s številnimi gostujočimi glasbeniki, ki jih je nabral med različnimi francoskimi alternativnimi ter eksperimentalnimi skupinami. Les Marquises je tako osebna ideja, ki jo neguje Jean-Sébastien Nouveau, kot tudi širok glasbeni kolektiv. To se kaže v prostoru, kjer se glasbeniki med seboj oddaljujejo, a obenem ostajajo povezani skozi dolge in nevidne niti.
Uvodna pesem Les Maîtres Fous se začne z izredno ritmiko, ki jo proizvajajo ritem mašina, bobni in ostala tolkala in takoj vzbudi učinek tribalnosti. A da ne bo to samo lep tropski otoček, ampak tudi pošast v vulkanom in vudujem, kmalu zatem nakaže zavijajoč zvok, ki spominja na The Residents. Pesem ohranja ritmično podlago, medtem ko se skozi globino in vse do površja vriva preplet gostujočih glasbenikov. Tako slišimo preplet trobente in saksofona, zmes organskih in digitalnih ritmov, ki se oblikujejo v razgibano formo džungelskega utripa. A v zakritem rastju se skrivajo tudi posamični glasovi, v kar nas popelje umirjena in meditativna pesem Cassette (Hands of Fire). Čeprav je album ritmično nadvse živahen, pa vsebuje dobro mero umirjenih, meditativnih momentov, eden takih je kratka pesem In The Forest, ki se sliši kot objem dolge in črne noči. Iz teh umirjenih sanj se nato vzdigne The Visitor in se v dvojcu ritma in sanjave melodike odpravi na lebdeč trip. Plošča Pensée Magique je slikanje podob, ki si sledijo skoraj tako, kot bi sedeli v avtu, medtem ko bi se pred našimi očmi vrstile mimobežne podobe. Album skozi pesem Night Falls On the Dale ohranja umirjeno podobo, nato pa pade v trans ritmičnega utripa v Chasing The Hunter. Tukaj se spajajo šamanizem, tribalnost in psihedelija v repetitivnost, ki postaja plesna in razgibana od tolkal, vse do tehnoidnega stroja.
Album Pensée Magique gleda skozi prizmo podob, ki jih človek skozi življenje ponotranji. Nato nam te podobe znova po koščkih servira nazaj in ponuja, da si iz njih ustvarimo sliko, ki nastane iz asociacij, ki jih doživi poslušalec. Vpelje nas v divji in barviti svet, ki je obenem tudi skrivnosten in nevaren. Pensée Magique bi se prevedlo kot čarobno razmišljanje in album poslušalca vabi, da si skozi lastno izkušnjo nariše svoj tropski otok.
Dodaj komentar
Komentiraj