Profound Lore, 2015

Po štirih letih se z dolgo pričakovano novo diskografsko izdajo vrača eden vodilnih akterjev severnoameriškega black metala (USBM) zadnjih dveh desetletij, Leviathan. O njem do sedaj žal na Radiu Študent še nismo kaj dosti razpredali ali ga vrteli, gre pa za eno bolj avantgardnih entitet tiste hiperkreativne in samotarske one-man band linije, ki je tako zelo zaznamovala fenomen black metala. Za projektom Leviathan se skriva Wrest oziroma Jef Whitehead, ki nas je že zdavnaj odrešil morebitne potrebe ugibanja o pristnosti black metal podstati svojega dela – če je taka podstat kjerkoli in kadarkoli sploh obstajala – in jo razgalil kot brezpredmetno. Leviathan je bil in ostaja prostor kontaminacije in utripajoče pervertirane osebne izraznosti, ki marsikomu buri domišljijo, konzumente pa zalaga s tolikšnimi dozami teme, doživljajskega hrupa in presežka sovražne kreativnosti, da trume post-festum čistunskih pretendentov enostavno odpadejo daleč stran.    

Ob pomanjkanju bolj obširnega uvoda v delo Whiteheada, vključno s stranskim projektom Lurker Of Chalice, velja omeniti vsaj plošče, kot so »The Tenth Sub Level Of Suicide«, »Tentacles Of Whorror« in novejši »Massive Conspiracy Against All Life« in »True Traitor, True Whore«. Vse po vrsti so izredno samosvoje in samostoječe postaje nekega izraza, ki ti lastno ekspresivno unikatnost nezgrešljivo treščijo v glavo ob vsakem poslušanju. Wrest oziroma Whitehead je prvenstveno bobnar, seveda pa odigra tudi vse ostale instrumente - vključno s svojim vokalom - in na vsakem je z leti razvil prepoznavne odtenke. Izdelke Leviathan krasijo tudi tista skorajda nujna »self-recording« patina solipsističnega slojevanja in dobrodošle zblojenosti in aranžerske neujemljivosti. To ga druži s še enim originalom severnoameriške druščine eklektikov, Xasthurjem, ki sedaj ustvarja drugačne stvari pod imenom Nocturnal Poisoning. K Xasthurju se še parkrat vrnemo, sedaj pa poskušajmo nekoliko zagaziti v najnovejši izdelek »Scar Sighted«.

Na plošči »Scar Sighted« Leviathan nadaljuje linijo dezorientirajočega in motenega flowa zadnjih dveh plošč, prav tako kot predzadnjo »True Traitor, True Whore« jo je posnel v fizičnem studiu z nekaj več organskih in analognih vmesnikov in manj digitalnih simulatorjev. To se seveda občutno pozna, čeprav ostaja odmaknjenost od kakršnegakoli »bendovstva« še naprej očitna. Leviathanov katarzični zvarek poleg že poznanih dark ambient kontur, podtalnega kot-da shoegaze brodenja, kratkih noise-math-rock izpadov tokrat močneje transmutira tudi tisto novo death metal neandertalstvo, ki ga zastopajo bendi, kot so Antediluvian in Portal, in pogumnejši izlete v razmazane, sicer pa zaenkrat še vedno kontrolirano odmerjene atonalne vzcvete. Poleg tega se tok pogosto pretaka še v žalobne soundscape vode, v Xasthur maniri plasti elegičnih, vedno rahlo razglašenih in efektiranih kitarskih molovskih strunanj. V komadu »A Veil Is Lifted« slišimo celo blago ubiranje po notranjosti klavirja.  

V teh trenutkih še posebej močno zasijejo vokali, ki so tudi sicer pri Leviathanu vedno rahlo posebni. Ne da bi to s seboj že nosilo kako vrednost samo po sebi, je vsekakor moč reči, da so glasovi tokrat izredno raznoliki. Poleg efektiranja se zdi, kot bi Wrest za vsak komad svoje hropeče grlo nastavil rahlo drugače, še posebej pa izstopa odmevajoče bentenje, ki kljub nepomirljivi kontradikciji spomni tako na Burzum kot na Abruptum. Seveda je tukaj še kopica drugih glasov, kot denimo deathmetalski napad v uvodni »The Smoke Of Their Torment«. Sploh bi lahko o »glasovih« glede na teksturo in narativo »Scar Sighted« razmislili še nekoliko širše. Razumeli bi jih lahko tudi v malodane glosolaličnem smislu, saj tematike obsedenosti, demonskih legij in blaznosti sopostavljenega mnoštva skrajnih človeško-živalskih izkustev Leviathana spremljajo že od nekdaj, na tej plošči pa še toliko bolj. Nekam sem spadajo tudi tokrat precej prisotni sampli govorov iz raznih filmov, vsaj tako je slišati. To je nemara edini aspekt plate, ki bi mu lahko kaj očitali, saj se vsaj meni zdijo ti posnetki pogosto odveč in dogajanju prej nekaj odvzamejo, kot dodajo, ga nekako banalizirajo.  

To trdim tudi z obzirom na Whiteheadove tekste, ki so vse prej kot banalni. V sebi nosijo stalne preokupacije s človeško nemočjo in ponižanjem, latentnim in manifestnim zlom ter nesnago, ki s seboj prinaša tako suženjstvo kot luciferjansko okitenje s sumljivimi močmi, s krono kač. Prekipevajočemu gnevu in zaničevanju vsega, kar je človeško govno, se pridružujejo še podtalni vdori ranljivosti in empatije, solz in prestrašenosti človeške živali, ki zasijejo v sami srčiki dolgotrajnega samodestruktivnega valjanja v blatu in pripadajočih klifotičnih blagoslovih alkemičnega nigreda. Gre za vid skozi brazgotine, ki postanejo organi zaznave, če parafraziramo naslov plošče. Temu občutju se pridružuje tudi izredna Whiteheadova ilustracija na naslovnici, ki z obrazgotinjeno mutantno človeško figuro tematizira tudi dvojnost Baphometa, notranje-zunanjega hudiča in zveri, lika mrakobne vednosti, ki ga preplavlja sočutenje in razoroženost pred trpljenjem.