KAPA, 2015

Prevpraševanje in osmišljanje svoje generacije je bila od nekdaj priljubljena literarna tema, ki se je z nastopom množične kulture prebila tudi v besedila bolj ali manj sofisticiranih tekstopiscev. Še vsaka povojna generacija je dobila svojo pesem, svoj manifest; pravzaprav nešteto njih, le da so se zgolj nekatere zapisale v glasbene anale kot tiste najbolj reprezentativne nekega obdobja. V petdesetih so mlade množice naslavljali Little Richard, Bill Haley in Elvis, v šestdesetih so s pesmijo My Generation svoje vrstnike subverzivno spodbujali The Who; generacijo sedemdesetih je s svojimi plesnimi štiklci zaznamovala ABBA, tisto osemdesetih številni punk in drugi drznejši bendi, devetdeseta pa je s pesmijo Smells Like Teen Spirit zacementirala Nirvana. S prelomom stoletja se je naslavljanje svoje generacije razpršilo med različne izvajalce, ki pa vsaj ideološko niso več dosegali tako velikih množic kot njihovi predniki. Leta 2000 so s petintridesetletno distanco v pesmi My Generation otroke novega tisočletja s svojim nu metalom spodbujali Limp Bizkit, pet let kasneje pa je s konstantnim predvajanjem na komercialnih radijih pošteno dopizdil hitič Love Generation francoskega producenta Boba Sinclara. V tem izjemno grobem pregledu lahko vidimo, da ostaja pojem generacija vselej aktualna tema. Če se ozremo še na domačo regijo, se lahko spomnimo jugoslovanskega benda Korni Grupa, ki je s pesmijo Moja generacija leta 1974 na Evroviziji predstavljal našo skupno državo. Konec osemdesetih je z Električnim Orgazmom rock'n'roll igrala cela Jugoslavija, v devetdesetih pa so novopečenim mladim Slovencem nič kaj rožnato prihodnost napovedovali domači punksi Scuffy Dogs. Skrajni čas torej, da tudi slovenski otroci drugega desetletja enaindvajsetega stoletja dobijo svoj manifest. V posluh in branje ga je zanje pripravil domači trio Ludovik Material. 

Nagovarjanje in kritiziranje svojih sovrstnikov vedno zahteva zadostno mero distance in samoironije, v kolikor želiš, da tvoje jamranje ne izpade moralistično ali ceneno, podobno prerekanju med dvema vinjenima možakarjema v poljubni podeželski »betuli«. Izpraševanje apatičnosti, ozkoglednosti, uniformiranosti in rutinskosti mladega potrošnika, obsedenosti s samopodobo, maligne odvisnosti od tehnoloških pripomočkov in virtualnih svetov … so tematike, ki jih bo luciden poslušalec jemal resno zgolj v primeru, ko je posrednik teh vsebin kredibilna osebnost, naj si bo komentator, akademik ali umetnik. Mesto med domačimi glasbeniki z občutno sporočilno težo pa si Ludovik Material nedvomno zaslužijo. Pronicljive opazke na račun sovrstnikov, s katerimi s(m)o ubijali in ubili iste idole, so od vokalistke in tekstopiske Tine Perić zahtevale nemalo samorefleksije, najbrž pa tudi bolečin ob spoznanju, da je množična resigniranost na račun potencialnega udobja znotraj okvirjev obstoječih razmer za večino nezamenljiva izbira. Ne preveč obetavna, če sploh obstoječa kolektivna vizija prihodnosti pa se neizogibno odraža tudi v bendovih zvočnih krajinah.     

Ludovik Material so si že s prvencem Passion For Red zaradi  raznolikih glasbenih struj izhajajočega glasbenega izraza suvereno izborili mesto med tistimi najzanimivejšimi predstavniki domače podzemne glasbene srenje. Njihov pregovorno eklektičen in dinamičen zvok tudi na novem albumu Model Generation kljub zamenjavi bobnarja ne prinaša posebnih novosti. Z izjemo morda manjše prisotnosti zvočnih matric, ki so na predhodniku temeljiteje zaznamovale ritmično podlago, ustvarjajoč plesno naravnane štiklce, Ludoviki nadaljujejo, kjer so končali. Jaka Berger na trenutke v muziko vnaša prijeme, ki jih je kot jazzovski tolkalec osvojil v stranskih in solo projektih, sicer pa v svojem zadovoljivo razgibanem bobnanju ostaja dovolj rigiden, da lahko njegova kolega nemoteno tketa bolj ali manj melodične pejsaže. Album bi na podlagi prevevajoče atmosfere od pesmi do pesmi lahko razdelili na dva pola – tiste, pri katerih prevladuje dediščina post punka, in tiste, pri katerih ambient gradijo bolj doomerski oziroma sludgerski prijemi, napovedujoč pogubnost prihodnosti. Sicer pa gre poudariti njihov nagib k bolj akustičnim, na kitarah utemeljenim štiklcem, ki obenem posedujejo zvrhan koš detajlnih ornamentov, bodisi sintov bodisi drugih efektov izpod prstov kitarista in manipulatorja Matije Dolenca. Toda roko na srce, tisti ključni element, ki Ludovik Material dela Ludovik Material, neizpodbitno predstavlja unikatni glas vokalistke Tine Perić. Njena teatralna, čutna interpretacija ostro nabrušenih besedil tudi na plati Model Generation ostaja tista rdeča nit, ki hipnotiziranega poslušalca vodi skozi izpraševanje svojih vrednot in svojega mesta med množico indoktriniranih ovac.

Če so Skafiči peli, kako bo njihova generacija naprej korakala po dreku, tudi za Ludovik Material naš jutri ni nič kaj obetaven – vseeno tiho upamo, da jim bo prihodnost prinesla vsaj bolj ekstenzivno koncertiranje po tujini, kar si trojica zavoljo svoje originalnosti bržkone zasluži. A je pač tako, da album Model Generation preveva občutek prihajajoče katastrofe, ki si jo bo naša vzorna generacija v svoji otopelosti zakuhala sama. Ludovik Material je sovrstnikom med fotkanjem popolnega selfija iz rok vzel njihov pametni telefon in ga zamenjal z generacijskim ogledalom. #nofilter

Manifest albuma Model Generation: 



My generation is the model generation, seeing how never before a generation managed to produce so many outstanding individuals. I, like each and every one of us, am a rainbow of talent, a little wonder - and that’s why I deserve a wonderful future. I have long buried all gods along with my faith in anything else, so now the only sacrifices I make are those to my Self while building the virtual altars for all the potential followers. How could anyone refuse to like me? After all, I’m the pulsar of perfection - right, mommy? There’s no question whether I will become someone, the question is only who. The next Nobel prize winner in physics, or should I simply become Steve Jobs? Should I be the ultimate yoga guru, or why don’t I maybe try for Jimmy Hendrix himself, that might not be so bad. Just wait and see till I decide, and then a whole new Universe will open up. Žižek can lisp all he wants about the degenerate era we live in, but my place is among the winners. That's why I’m waiting patiently ‒ on mute, if you will ‒ for my D-day to come. I am permissive upbringing’s bad conscience, I’m Big Brother's favourite child. Banks love me as surely as they love newlyweds, I’m the excuse for the Invasion of the Middle East, I’m what’s keeping the Bangladesh sweatshops in business, I’m the green consumer, I’m the silent witness to the global shock doctrine . . . And my destiny is to one day send the world's audience into ecstasy ‒ and save the planet while I’m at it. This is simply bound to happen! And if you don't love me by now, you're just not my generation, are you?

>> Bandcamp