Ninja Tune, 2014

Martijn Deijkers, veteran sodobnih plesnih glasb, lastnik založbe 3024 in stari znanec naših frekvenc, je pozornost miljeja elektronske glasbe pritegnil že s svojima izdajama Great Lenghts in Ghost People. Na njih je z edinstvenim pletenjem poskočnosti britanske plesne glasbe in topline nemške elektronike manifestiral precej samosvojo zvočno vizijo, zato so ga glasbeni poznavalci uvrstili med avantgardo v sferi dubstepa. Martyn je eruditivno spojil dinamičen zvok techna in housa ter zrnat, prašen zvok nostalgije in ustvaril posrečeno kombinacijo, ki lahko nudi pestro avdiofilsko izkušnjo v objemu domačega naslanjača in je v svoji prodorni ritmičnosti obenem aklimatizirana tudi v razgibanem klubskem okolju.

S svojo tretjo dolgometražno izdajo The Air Between Words se je Martyn preselil pod okrilje vplivne neodvisne britanske založbe Ninja Tune, po tem ko je nekaj let sodeloval z založbo Brainfeeder. Poleg menjave založbe pa je spremembo občutiti tudi v glasbi, ob poslušanju izdelka, na katerem Martyn preskakuje žanrske ograde in tava v svet, ki ga predstavlja tisti elektrificirani zrak med izrečenimi besedami. 

Martynov eklektičen in sofisticiran pristop h komponiranju se je z albumom The Air Between Words izkristaliziral v rafinirani fuziji housa, techna in nasploh elektronike, ki se ne brani detajlnih ornamentov. Album deluje kot nekakšno avtobiografsko potovanje med korenine glasbenih mangrov, ob poslušanju katerih je Martyn skozi leta oblikoval esenco svojega glasbenega izraza, zato je to v smislu inovativnosti njegovo nedvomno najbolj konvencionalno delo. V nasprotju s prvima albumoma, ki vsak po svoje odkrivata Martynovo mnogostranskost in iščeta nov zvok, je album The Air Between Words nastal iz precej drugačnih tendenc. Martyn se je tokrat vrnil k osnovnim principom elektronskega komponiranja, kjer je lahko igrivo eksperimentiranje z analogno opremo začetek ideje, ki nato tvori temeljni kamen nove pesmi. Kompozicije premorejo neko generičnost, zato ne izstopajo posebej, a so obenem navdahnjene in izpiljene do potankosti.



Za ilustracijo povedanega naj omenimo subtilno uverturo Forgiveness Step 1, ki nas s svojimi eteričnimi sinti, vzorčenim zvokom otroške igre ter repetitivnim vokalom nežno popelje v albumov plesni teritorij. Dovršena in surova produkcija, ki jo napove pesem Glassbeadgames, je obenem graciozno vihrava in spokojno tekoča, povezuje pa jo neka hipnotična rdeča nit, ki senzibilno šiva prostor med različnimi žanri in izvajalci. Pri skladbi Glassbeadgames, prodornem plesnem štiklcu s prvinami britanskega garaga, je ideje prispeval povsod prisotni in hiper produktivni Four Tet. Omeniti je treba tudi kolaboracijo s polovico art pop dua Hype Williams, pevko Copeland. Njeni krhki glasovi se pri pesmi Love of Pleasure pletejo skozi distorzirane klavirske akorde ter plasti lomljenih sintov in tvorijo povsem adekvatno jedro izdelka, preden se ta nadaljuje v intenzivno Forgiveness Step 2, tehnoidno Like That ter analogno zvenečo Two Leads & a Computer. Omeniti je treba tudi nekoliko psihadelično kompozicijo Drones, ki se razrašča okoli štiričetrtinskega ritmiziranja in džezovskega klavirskega motiva ter ustvarja občutek jutranje after party iztrošenosti. The Air Between Words zaključita z afriškimi vplivi začinjena Lullaby ter Fashion Skater, hladen, mračen in hipnotičen eksempel sodobne house produkcije.  



Kvaliteta, ki Martyna razlikuje od stanovskih kolegov, je njegova prodorna eruditivnost. Njegov opus premore reference, sklicujoče se na bogato dediščino plesne elektronske glasbe, hkrati pa skuša Martyn ponuditi subjektiven vpogled v prihodnost raziskovanja zvokov, kar pa je pravzaprav ena njegovih boljših kvalitet že od samega začetka. Zato ni nič narobe, če Martyna uvrščajo med genije elektronskega miljeja, kamor štejemo imena, kot so Four Tet, Kode9 ter dBridge. Kjub vsemu pa album ne predstavlja pretresljivega novuma, ki so ga nekateri morda pričakovali, saj je bolj kot ne le odsev samosvojega plutja po oceanih elektronskih vod in produkt prepuščanja raznim tokovom. Album poseduje mrakobno, dušo pestujoče elektrificirano vzdušje, ki preveva večino pesmi, a očitati mu gre odsotnost neke višje kohezivnosti, ki bi mu dajala pomen zaokroženega izdelka in ne le vsote desetih zapovrstnih komadov. Kot kaže je Martyn pač iztrošil svojo vizionarsko žilico in se je raje podal v samorefleksivno analiziranje, odgrinjanje in poustvarjanje bohotne dediščine elektronske glasbe, z večjim poudarkom na čustvenem impulzu in poslušalski izkušnji. In v kolikor se ob tem početju ne bo znašel v labirintu kopiranja in ponavljanja, smo lahko z njegovim razvojem za zdaj zadovoljni.