Reprise Records, 2017

Po treh letih v osrednjem recenzentskem formatu Radia Študent znova gostimo Mastodon, zasedbo iz Georgie v ZDA, ki brez vsakega pomisleka izstopa med imeni, ki jih naštevamo kot vplivnejše bende kitarske glasbe novega tisočletja. Čeprav se z zadnjimi izdajami odmikajo od začetnega tršega udara, ki jim je prinesel globalno prepoznavnost, jih še vedno najlažje vržemo v koš metal glasbe ob še druge izstopajoče Baroness, Gojira, Kylesa ali High On Fire, če jih naštejemo le nekaj. Njihov zadnji album Once More 'Round the Sun je le delno popravil slab zadah predhodnika The Hunter, ki je milo rečeno izgubil stik z njihovo dotedanjo diskografijo, ki je kljub ogromni glasbeni raznolikosti dajala jasno vedeti, s katerim podpisanim imamo opravka. Njihov sludge metal, cepljen s progresivnim rockom in heavy metalom, so za razliko od že omenjenih kameradov peljali tudi v svetlejše odvode teh mračnih žanrov. Prepoznavni zvočni zapisi so se tako vidno obrestovali še posebej z albumom Crack the Sky, po kateremu pa so se začeli spogledovati z radiu bolj prijaznimi formami. Prijazni ali neprijazni, v današnji Tolpi premlevamo sedmi dolgometražec zasedbe Mastodon naslovljen Emperor of Sand.

Emperor of Sand je bendov prvi konceptualni album po Crack the Sky. Tokrat se je kvartet z glasbo posvetil borbi proti raku, bolezni, ki je bila v zadnjih letih prisotna v njihovih družinah in je spremenila njihovo življenje. Od tod tudi ime Emperor of Sand, ki naj bi bilo sinonim prav za to bolezen, potegne namreč prispodobo peska kot časa, ki beži, raka pa z njegovim gospodarjem. In čeprav besedila niso zelo neposredna, se skozi celoten album vijejo predvsem vprašanja o času, našemu mestu v svetu in vseh vlogah, ki jih pridobimo skozi življenje. Prekletstvo albuma se začne že z uvodnim Sultan's Curse, ki nam vrne tisti Mastodon zvok in kaže na upanje z novim albumom.

No, če bi torej uvodni komad še prišel skozi komisijo Mastodon fenov, pa bi že drugi zlahka pogrnil na izpitu. Gre seveda za single Show Yourself, pjevalko, ob kateri preveriš, če še vedno poslušaš isti album oziroma isti bend. Tu se začne tista spremenljivka Mastodon, vezana na v uvodu omenjeno prepoznavnost. Jasno je, da so skozi večino komadov na albumov prisotni vsi trije glavni vokali, kar pa ni najbolj jasno, je namen vokalnih linij. Te so, če se izognemo besedi osladne, precej v stilu pop punk bendov iz devetdesetih, ki ob srednješolskih problemih še čakajo na mutiranje svojih glasov. Da Mastodon svojo glasbo večkrat peljejo do roba in meje, ki jo marsikdo okliče za popevkarsko, je bilo jasno že v preteklosti, in prav to je na nek način ohranjalo diverziteto njihove glasbe kot tudi sam njihov pristop do le-te. A tu ne gre več za zgolj dotični komad - single, temveč za večji del zvočne podobe albuma. Ta sicer glede na samo glasbo variira od slabih grungerskih ponaredkov Soundgarden do harmoniziranih in podvojenih kitarskih klišejev, nepričakovanih bobnarskih ravnin kot tudi akustičnih hvalospevov. Sicer se proti koncu glasba nekoliko obrne v prodornejšo in tršo smer, pa vendarle zgolj za kratek čas, denimo s komadom Andromeda, na katerem gostuje tudi Kevin Sharp, vokalist zasedb Brutal Truth, Lock Up in Venomous Concept.

Mastodon se niso nikoli zadrževali v poznanih in postanih, mlačnih vodah, vselej so iskali zanimivejše in razburkane tokove, kar so nenazadnje tudi sami zase zatrjevali že od samega začetka. Začetka, ko so zares znali presenetiti. In čeprav so se po solidnem zvoku, ki ga je, enako kot na plošči Crack the Sky, ponovno zakrivil producent Brendan O'Brien, približali mojstrovinam izpred sedmih let, je kljub nekaj zavidljivim obratom in prehodom ter pojočim in drznim riffom stvar zrela in prilagojena predvsem za poletno predvajanje na radijskih postajah. A to naj kar ostane na radijskih valovih, za vpogled v to, kaj so Mastodon te dni sposobni pokazati v živo, pa vam za ta teden priporočamo petkov izlet v zagrebško Tvornico Kulture, kjer bodo oder zasedli v družbi s Kvelertak.