Instant Classic, 2014

V nocojšnji Tolpi Bumov poslušamo novo izdajo relativno mladega poljskega benda Merkabah, ki bo konec oktobra v okviru turneje izvedel tudi nekaj nastopov pri nas. A o tem kasneje. Merkabah je bend, ki kombinira marsikatere smernice trenutno »modne« v širšem metal-post-hardcore-sludge undergroundu. Okiteni z ohlapno okultno-psihedelično vizualno prezentacijo, Merkabah nekakšnemu post-Neurosis psihedeličnem sludge lomastenju dodajajo nekaj bolj ekspanzivnih, brodečih pasaž, nekaj elementarno dislociranih ritmiziranj ter seveda saksofon, ki se znajde med bolj običajnimi bobni, kitari in basu. 

Ravno saksofon bi lahko bil tista izstopajoča sestavina njihovega zvarka, a hkrati bi bilo pretirano poudarjanje tega elementa nekako poceni. Prvič zato, ker glasba Merkabah najbolje deluje ravno takrat, ko se bend zlije, kolektivno frazira ter ustvarja eno skupno, nasičeno teksturo. Drugič pa zato, ker sam doprinos saksofonista ostaja večinoma presenetljivo »povprečen« - ne nujno v hudo slabem smislu, ampak pač nekako brez opaznega karakterja. A to morda zgolj kaže na bend, ki se še sestavlja, medi. Merkabah kljub prepoznavnim estetskim izhodiščem puščajo odprtih kar nekaj smernic razvoja. 

Plošča »Moloch« namreč deluje že precej bolj samobitno od prejšnje »A Lament For The Lamb« ter vsekakor kaže na entiteto, ki pridobiva na moči – kot kaže, tudi koncertni. V najboljših trenutkih, denimo komadih »The grapes (…) are filling and growing heavy« in »The King« Merkabah spomnijo na zanimivejše avant-rock izdelke zadnjih let. Eden teh je gotovo plošča »Gamma Knife« newyorških Kayo Dot, posebnosti katerih smo se na valovih Radia Študent že izdatno posvečali. A pri Kayo Dot je na delu neprimerno bolj sofisticirana kompozicijska agenda, zven pa je precej bolj »out«, kompleksen in disonanten kot pri Merkabah. Za težjo, bolj doomersko referenco pa bi bilo treba vsekakor skočiti do švicarskih Monno in njihove aktualne plošče »Cheval Ouvert«. In ravno njim se Merkabah občasno rahlo približajo, kadar s kombinacijo hrupnega bobnarskega blast beata ter mrakobnih in nasičenih linij nakažejo zgoščeni raztur, ki vsaj temu piscu deluje dosti bolj sveže in »psihedelično« kot generično repetitivno proto-math groovanje. 

Psihedelični instrumentalni post-sludge z občutkom za občasno  ne-metronomsko dromljanje ter celo kanček skupinske improvizacije je vsekakor dovoljšnja motivacija za spremljanje delovanja tega benda, ki bi znal ob pravi konstelaciji faktorjev in navdiha prečiti kar nekaj različnih žanrskih miljejev in koncertno-poslušalskih situacij. Razlog več torej, da jih preverite tudi v živo v naslednjih dneh, ko bodo skupaj z nemškimi Zaar 28. oktobra nastopili v Ambasadi ŠKM v Beltincih, 29. v dvorani Gustaf v Mariboru ter 30. v Mladinskem centru Postojna.