METALYCÈE: EXPAT BLUES

Mosz / Interstellar 2014

Bend Metalycee bo – skupaj s svojo zelo relevantno predzgodovino - kmalu štel že okroglih dvajset let. Človeku, ki se je kadarkoli pobliže seznanil z delom dunajskega kolektiva Thilges 3, je namreč verjetno zelo težko prisluhniti zasedbi Metalycee brez hkratnega poslušanja fantomskih prisluhov, ki jih kot amputirani ud v njihovi glasbi puščajo Thilges 3. Ti so namreč na prelomu tisočletja izdali serijo posnetkov svojih živih nastopov - nekaj pozneje pa še dva studijska albuma – in kmalu po tem najprej deloma in nato še povsem razpadli. Mehanika tega razpada mi sicer ni znana, a efektivno je na polju eksperimentalnejših elektronskih muzik prišlo do brazgotine, ki niti objektivno - sploh pa ne subjektivno - v zvočnem in širše estetskem smislu ni bila nikoli zaceljena. 

Ob tem je mogoče reči, da je zgornja teza morda tudi plod slabo reflektirane nostalgije, še posebej z ozirom na to, da sta dva od treh članov Thilgesov še naprej dejavna v zasedbi Metalycee. Armin Steiner in Nik Hummer sta jo ustanovila pred desetletjem, vzporedno s še vedno brcajočimi Thilgesi, in tedaj izdala prvenec Another White Album. Že tedaj je bila sonična vizija te nove zasedbe očitno zelo domišljena, saj so njene jedrne premene vztrajale tudi na sledeči plošči, ko sta se Armin in Nik okrepila z basistom Matijo Schellanderjem, bobnarjem Bernhardom Breuerjem ter z avstralsko pevko Melito Jurešić. O tej kontinuiteti je mogoče govoriti tudi pri nocojšnji plošči, tekom produkcije katere se je – mimogrede - z odhodom Armina ter Matije bend spet zožil v trio.

Deloma so omenjene glasbene prvine zajete že v imenu, v katerem se kriptično izmenjujejo metal, meta in lycée in ki med drugim aludira na izpeljave iz metalske estetike. Te so bile izrazito prisotne predvsem na bolj žagajočih komadih prejšnjih dveh plošč ter še posebej v njihovih živih nastopih, na pričujočem albumu pa je od njih bolj ali manj ostala gotska mrakobnost. Ta je prevladujoči motiv tako besedil kot zvoka; v prvih se iz komada v komad vrtinčijo impresije od sonca prežgane puščobe, umazanih jarkov, disfunkcionalnih razmerij in utišanih krikov. Najbolje generalno vzdušje povzamejo kar zaključne vrstice, v katerih pevka Melita šepeče verze Williama Blaka, češ da “Every Night and every Morn    Some to Misery are born.     Every Morn and every Night    Some are born to Sweet Delight,    Some are born to Endless Night.

Zvočno to temačno romantiko izražajo v homogeno prepletenih idiomih industriala, trip ter hip hopa, eksperimentalne elektro(fo)nike, noisa in rocka. Če bi se temu hotel približati nekaj bolj plastično, bi nemara lahko skonstruiral fiktivni amalgam Portisheadov, Diamande Galas ter Swansov. Po svoje se ta ja kombinacija ponujala že na prejšnjih izdajah, ki pa so bile vendarle še nekoliko bolj raztrgane in raziskujoče. Nasprotno je vsak od vsega skupaj sedmih komadov na tri četrt ure dolgem albumu Expat Blues zaokrožen komad, ki se mu sicer ne mudi, a ki prav tako zelo varčno rokuje s časom in zvokom. Slednji je razplasten v široko paleto elektronskega skulpturiranja in tako pod kot nad površino komadov se ponekod dogaja prava throbbing-gristlovska opera, ki v timbralnem žmohtu tako zalo opominja na to, da so nekje nekoč obstajali Thilges 3 in da ta bend vendarle ni čisto na suho izpuhtel iz obličja zvočnega sveta.

Vse to alkemično spajanje triphotičnih bobnov, peklenskega brbotanja, dramatičnega recitiranja in sunkov distorziranih vetrov se godi v luči sicer trivialne informacije, da je pevka benda tudi glavna igralka v prihajajoči ediciji postapokaliptične serialke Mad Max. Ceneni kič zadnje njene izvedbe in slutnja, da tudi aktualni film nima presežnih potencialov, sicer ne nudi neposrednih stikov ene in druge sfere, vseeno pa prašna in raztrgana cyberpunk estetika nekako ponuja iztočnico poslušanju albuma Expat Blues – svet, v katerem smo vsi izseljenci, dislocirani od samih sebe in ujeti v svet, kjer je temačna glasba edina, ki govori resnico človeškega stanja. Kar je seveda nekam patetično in vsekakor pretirano – a tudi kot tako je vseeno plodna platforma za ploščo, ki v zvočnem modeliranju te situacijske dispozicije uspe tako suvereno, da odpadeta tako kič kot patetika in ostane le še hudičevo čvrsta plošča.

Ki je, naj dodamo, danes hecno trendovska in – sicer povsem neprisiljeno - vpeta v to, kar se zadnja leta dogaja na bolj čudaških obrobjih hip-hopa. Ta obrobja so anticipirala že zgodnja dela zasedbe Metalycee, ki pa je tudi temu navkljub na medmrežjih prav nenavadno spregledana. Težko je soditi, čemu je tako; najbolje, da se kar sami spustite v hermetično temačne meandre albuma Expat Blues, ki ga boste v prihodnje tri četrt ure lahko slišali v celoti.