Talitres, 2014

Verjetno med glasbenimi izvajalci novejših generacij težko najdemo ustvarjalca, ki bi ga spremljale večje zdravstvene tegobe kot Micaha P. Hinsona. Ta res nima sreče. Pred leti ga je prijatelj na zabavi za šalo udaril v hrbet, zaradi česar je moral na operacijo, po zdravljenju pa so ga v svoji spirali še dolgo vrtinčila pomirjevala in protibolečinske tablete. Ko se je končno pobral, pa se je njegovega življenja - spet zgolj za drobec sekunde - znova dotaknila nesreča, zaradi katere je skoraj izgubil možnost, da bi lahko še kadarkoli uporabljal svoji roki in igral kitaro. Leta 2011, po izdaji četrtega studijskega albuma "Micah P. Hinson and the Pioneer Saboteurs", je bil namreč med turnejo po Španiji udeležen v hudi prometni nesreči. Soočen z dolgotrajnim in zapletenim zdravljenjem, med katerim so lahko zdravniki izkazovali zgolj skepso, je bil pripravljen, da glasbeno ustvarjanje zapusti za seboj. Po nesreči si je vzel čas za razmišljanje, za posedanje in poslušanje priljubljenih plošč in branje knjig, za umirjeno preživljanje dnevov, med katerimi je osmišljal večje in pomembnejše stvari, kot je naprezanje v krogu norenja vsakdanjosti.

A vendar je Micah P. Hinson med poslušanjem pesmi z demo posnetkov, nastalih pred nesrečo, počasi dobil ideje za njihovo novo podobo. Okoli sebe je znova zbral prijateljske glasbenike, med drugimi škotske The Twilight Sad in T. Nicholsa Phelpsa, ter z njimi posnel album s pomenljivim naslovom "Micah P. Hinson and the Nothing". Ta je izšel pri založbi Talitres. Album se začne nenavadno glasno in silovito, saj ga odpre pesem "How Are You Just A Dream?", ki se besno in razstavljeno, tako rekoč pankrokovsko, pelje kot star avto po luknjasti cesti. Že drugi komad pa pred nas pripelje starega dobrega Hinsona, zlatega odpadnika, nekdaj problematičnega mulca, ki je s prvencem "Micah P. Hinson and the Gospel of Progress" dodobra razgrel nove ljubitelje tradicionalnejših ameriških godb. S svojim rahlo skrhanim, a močnim prepoznavnim in pomirjujočim glasom ob spremljavi klavirja in slide kitare ter drugih inštrumentov namreč s pesmijo "On The Way Home To Abilene" novi album usmeri tja, kamor ga je glasbena pot vedno vodila - proti folku, countryju in americani. Takoj ji sledi njegova klasična presunljiva balada "The One To Save You Now", takšna, v katerih Hinson najbolje razvije svoj čuten pogled na svet. Samosvoji Teksačan svoj izraz najbolj uveljavi prav v mirnejših, pretresljivejših pesmih, baladnih in rahlo waitsovskih izhodih, ko ga spremlja zgolj klavir ali kitara, ter se nad njim razprostira oblak čudnih in nenavadno valečih se zvokov. Tu imamo v mislih predvsem pesmi "The Quill" in "A Million Light Years", ki se zvrstita proti koncu albuma.

Vse, kar dela staro ameriško godbo odlično, Micah P. Hinson zbere na enem mestu in pregnete na način, ki mu gre priznati privlačnost, žlahtnost in sodobnost ter oseben pečat. Tako v svojo glasbo vpleta klasične elemente country glasbe, kot sta ubrano obiranje bendža in zavijajoča kitara, galopirajoče bobnarske rockabillyjevske ritme in folkovsko valjanje pesmi. Razigrano in plesno pesem "Same Old Shit" na primer zgradi na že skoraj pop country vzorcih, a na njo na lirični strani pripne melanhonične tone. Z "The Life, Living, Death And Dying, Of A Certain And Peculiar L.J. Nichols" pa pesem navadnih ljudi in formalno neizobraženih klatežev jemlje nazaj iz rok tistih, ki se po mestih vozijo s športnimi terenci, pa vendar jih to ne odvrne od popevanja o ježi konj in vlakov.

Poleg bogatega, močnega in mestoma tresočega glasu, ki bi ga lahko postavljali v širši krog Johnnyja Casha ter Richarda Hawleyja in Billa Callahana, je njegova odlika še vedno odlično predstavljanje zgodb, ki se dotikajo njegovega opisovanja življenja. Iz albuma "Micah P. Hinson And the Nothing" vejejo razočaranje, bes, strah, pa tudi trma, zajedljivost in aroganca, ko pravi, da za nobenega ne bi premaknil niti prsta. Med prepletom inštrumentov, ki ustvarjajo široko paleto zvokov, pa se čutita tudi toplina ter nepremagljiva ljubezen in upanje. Izvajalec, ki rad omenja, da v minulih letih ni dobil množic novih sledilcev, je eden tistih, ki se jim ni treba pojavljati v pogovornih oddajah ali ciljati na nove oboževalce s singli in videospoti. Ne trudi se biti rustikalen, ne trudi se predstavljati kot tradicionalen izvajalec, ki opeva čase, ki niso nikoli obstajali. Deset let po izdaji prvenca "Micah P. Hinson and the Gospel of Progress" lahko ugotovimo, da je Teksačan še vedno predvsem mojster pisanja prepričljivih pesmi, ki se gibljejo med countryjem, folkom in americano. Te aktualizira ter s tem dokaže, da žanr ne umre, dokler sodobni izvajalci v njega vpletajo svoje zgodbe in poglede na ustvarjanje glasbe.