Senufo Editions, 2014

V nocojšnji Tolpi bumov poslušamo izdajo, ki poleg nezanemarljivega slušnega inputa že ob vstopu ponuja tudi precejšen konceptualni zalogaj. Gre za svežo ploščo z naslovom »White Metal« ameriškega skladatelja Michaela Pisara. Izvedbo istoimenske kompozicije je zaupal španskemu zvočnemu aktivistu Miguelu Pradi in ravno njegova izvedba ter spremna beseda celoti podelita še dodatno težo. »White Metal« že v naslovu in z obzirom na Pisarov opus vsebuje sopostavljenost dveh označb, fenomenov - »white noise«, torej belega hrupa oz. šuma, in black metala, seveda. Je del serije »sivih kompozicij«, ki se ukvarjajo s fenomenom šuma, v tem primeru specifično belega šuma kot temeljne zvočne gmote, v kateri so vse frekvence enako zastopane. Sama partitura vsebuje precej nadroben časovni načrt sosledja in prežemanja različnih hrupov, njihovih notranjih in medsebojnih dinamik ter njihovih ohlapno sugeriranih virov. Specifičen interpretativni ključ pa je precej prepuščen izvajalcu, ki si je v tem primeru dogajanju dovolil pridati tudi določeno partikularno konceptualno ostrino.

Miguel Prado se je tega lotil skozi pristop, ki ga v praksi mišljenja Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija označuje izraz »geofilozofija«. Ta sestavljenka, ki je postala svojevrsten procesualni emblem ozemljitve vseh možnih linij mišljenja in filozofskih naziranj, na primeru kompozicije »White Metal« označuje ukvarjanje s specifično zvočno geologijo konkretno-realnih in psihičnih prostorov. Nemara tudi kulturnih tvorb, ki so obenem strdki in fluidnosti. Z iztočnico v dojemanju zvoka kot možnega vektorja deteritorializacije pulzirajočih, začasnih refrenskih tvorb Prado nakaže mišljenje black metala kot potenciala koherence, ki je ni mogoče sistematizirati – substance brez zakona, kot pravi. Res pa je tudi, da tako sama kompozicija kot spremljajoči kon-tekst brstita predvsem v prepletu konkretno-hrupne materije in fantomatskih nakazovanj, ne poskrbita pa za vnos faktičnega black metal hrupa. 

»White Metal« se tako kot temeljni Pradov uporabljeni vir belega hrupa – bučanje valov oceana – kaže kot brezmejna, vseusmerjena potencialnost, ki tako kot beli hrup vse utaplja in de-vertikalizira v sebi, odčitavanja detajlov v tej horizontalnosti pa so področja, kjer se vrši manipulacijska gesta in udejanja subjektivnost. Izziv pa je, kot lahko preberemo v enem od spremnih citatov, ravno prekrivanje različnih razumevanj reda znotraj temeljnega bučanja morja.

Ena izmed izstopajočih sestavin partiture je del oziroma glas, ki predvideva »hrup, na neki način izpeljan iz glasbe«. Oziroma »hrupno verzija nečesa, kar je nekoč bila glasba«. Poleg interpretativne širine, ki jo tovrstno navodilo dopušča, je pomembno opozoriti tudi na ključno perspektivo, ki jo kompozicija »White Metal« s tem odpira. In to je, da lahko, neodvisno od konkretnih procesov potujitve, katerokoli glasbo dojemamo in zaznavamo tako skozi njen prepoznavni kod kot tudi kot čisti hrup, ontološko enak vsem ostalim zvočnim fenomenom. »White Metal« s strukturo, ki enigmatično izhaja iz Mozartove 40. simfonije, tukaj deluje kot nekakšen »omogočevalec« tovrstnih dojemanj. Kompozicija z lastno notranjo logiko in koherenco ter obenem parazitski skupek vpetosti - organizem, ki uzurpira transgresivne potenciale neke žanrske tvorbe ter jih odklepa znotraj svojega osmoznega, deteritorializirajočega se telesa.