Samozaložba, 2016

V Tolpi bumov danes predstavljamo drugi album hrvaškega kolektiva Moskau z naslovom Gospel Machine. Od njihovega prvenca Dirty Ground, ki sem ga prav tako recenziral pisec današnje Tolpe, je minilo le slabe pol leta. Povsem nepričakovano so Moskau konec januarja s tradicionalno 'Wade in the Water' naznanili izid svojega drugega polnopravnega albuma, ki bo sestavljen izključno iz priredb gospel komadov. Tako je smisel dobila tudi nenavadna decembrska objava priredbe tradicionalne pesmi 'In My Time of Dying', ki jo že slišite v podlagi.

Tokrat jedro skupine Moskau tvorijo trije Ivani – Laić, Grobenski in Gundić, ki prispevajo vokale in večino instrumentov. Na basu se jim pridruži še Pavle Bojanić, ki je nadomestil bivšega člana Bojana Koštića. Slednji je tokrat prispeval le k oblikovanju ovitka.

Čeprav Gospel Machine na prvi pogled precej odstopa od poti, ki jo je začrtal prvi album, Moskau ostajajo pri glavnem motivu religije. Vzdušje ni postalo nič bolj radostno, vokali pa so z novim vokalistom postali še bolj spačeni in groteskni. Vsekakor vzporedna primerjava obeh albumov v tem primeru ni na mestu, saj gre za dva različna izdelka, med katerima pa seveda lahko potegnemo lepo število vzporednic.

Naslovni komad, ki je tudi prvi po vrsti na seznamu pesmi, je neke vrste kolaž treh posnetkov. V ospredju je pridiganje Arethinega očeta, C. L. Franklina, medtem ko v ozadju slišimo ulično pridiganje in posnet napev neznanega klateža, ki ga je v svoji kompoziciji 'Jesus' Blood Never Failed Me Yet' originalno uporabil Gavin Bryars. Ta kaotičen miks že nakaže tematiko in pristop k albumu, ki temelji na fascinaciji nad religijo in izkrivljanju z njo povezanih tem do točke groteske. Sledi priredba pesmi 'Grinnin' In Your Face' legendarnega Son Housa, ki, kot je mnogokrat značilno za gospel, ne uporablja melodičnih instrumentov, temveč za izvedbo uporabi ploskanje in večglasja. 

Tradicionalna pesem 'In My Time of Dying' je doživela že veliko priredb. Od Boba Dylana pa do Led Zeppelin. Pri Moskau v njej prvič na albumu zaslišimo zvoke kitare, ki takoj prikličejo nazaj vzdušje s prvenca. Spet so prisotna tudi nenavadna tolkala, ki nas z malo domišljije lahko spomnijo na suženjsko vlečenje nožne verige, v katero so bili vklenjeni. Tudi pesem o Janezu Evangelistu, 'John the Revelator', je bila prirejena mnogokrat in na veliko načinov. Gre za tako imenovano »call and response« pesem, kar pomeni, da v pesmi glavnemu glasu odgovarja drugi glas ali zbor. Moskau so priredili inačico Blind Willieja Johnsona in jo opremili s harmoniko in melodiko, kar ji doda kar malo čompovski prizvok.

Najnovejša pesem na Gospel Machine, ki je sicer navdih našla v stihu neke stare suženjske pesmi, je 'Didn't Leave Nobody But The Baby'. V njej Moskau s kontrastom med nežno vokalno linijo uspavanke, ki jo odpoje gostujoča pevka, in škripajočo enostrunsko kitaro z zvokom stare industrijske proizvodnje uspe ustvariti vzdušje blaznosti ali pa morda kar psihoze. Na albumu najdemo tudi priredbi Nicka Cava in Toma Waitsa, ki sta s svojo glasbo več kot očitno vplivala na tipični slog Moskau. Ambientu prvenca se četverica na Gospel Machine najbolj približa na 'Ain't No Grave', na katerem so uspešno »pomoskavili« živahnejši zvok originala.

Zaključna pesem nosi naslov 'Spiritual' in je presenetljivo nežna. Glavni razlog za to gre nedvomno pripisati gostujočemu vokalistu, skrivnostnemu »Gentlemanu« z žametnim glasom, ki pesem odpoje zelo ekspresivno in dinamično. Pravzaprav je »Gentleman« s svojim vokalom tako močno prisoten, da sta redkobesedna kitara Grobenskega in občasni spremljevalni vokal res vse, kar komad potrebuje.

Gospel Machine je šele drugi album kolektiva Moskau, a so ga izdali dokaj hitro po svojem prvencu, kar nakazuje, da s svojim projektom mislijo resno. Čas bo pokazal, ali lahko o Gospel Machine govorimo kot o odstopu od izdajanja albumov s svojimi komadi ali pa se bodo odločili za nove konceptualne izdaje. Zaenkrat je še prezgodaj, da bi lahko napovedali vzorec. A čeprav je danes predstavljeni izdelek dober in sploh glede na našo geografsko lokacijo izredno zanimiv, v primerjavi z avtorskim prvencem vseeno malce zbledi. Nedvomno so z nepredvidljivo izdajo albuma Gospel Machine Moskau dokazali, da se jih v prihodnje splača spremljati. Tako zaradi dobre glasbe kot zaradi nepredvidljivosti na njihovi glasbeni poti.