N’toko: Mind Business | Radio Študent

N’toko: Mind Business

Recenzija izdelka
N'toko - Mind Business
26. 12. 2013 - 19:00

Call and Response, 2013

 

Priprave na Tolpo bumov ponavadi začnem tako, da album poslušam ob različnih priložnostih in na različnih ozvočenjih, ob tem pa si delam zapiske. Zapiski seveda skoraj vedno vsebujejo kako misel, ki nikamor ne paše, načeloma pa začnejo že kar sami od sebe rasti v neko zgodbo. Z novo ploščo Mind Business verbalnega “nunčaki” mojstra N’toka pa je zgodba popolnoma drugačna. Zapiski za Tolpo so po večini nekonsistentni, celo nasprotujoči si oz., če uporabim kar izraz, ki se pogosto uporablja za opis N’tokovih asociativnih labirintov, šizofreni. Na ta način me album Mind Business postavlja ob zid, na katerem piše predsodki, s tem pa tudi v pozicijo, da sem primoran iti preko nekih svojih mentalnih okopov. Kajti album vsekakor ima nek žmohten emocionalni drajv, ki pa ga um recenzenta lovi z veliko težavo. Torej nesporno gre za pravi Mind Business, kar je točno tisto, kar se od aktualne glasbene produkcije danes pričakuje. Četudi N’tokovim besedam odvzamemo pomen in vokal zreduciramo na inštrument, se verbalni “mind fuck” prav lepo zrcali v glasbi. Posamični glasbeni elementi imajo namreč razpon med “hudo” in “ogabno”, obenem pa vsi ti elementi plešejo na groove, ki se ob oznakah “hudo” ali “ogabno” le smeji iz daljave. Skratka gre za pop izdelek z razponom med RŠ-em in Valom 202, ki poslušalca tako skozi glasbo kot besedila nagovarja, naj že enkrat popusti in se zazre v sonce, kajti globalne spremembe, o katerih vsi sanjamo, se lahko začnejo le v posameznikih. 

Album Mind Business se na prvo žogo zdi zataknjen nekje v preteklosti, pa vendar mislim, da ni tako. Za ploščo se zdi, da se vrača v preteklost zavoljo smrdljive sedanjosti in še bolj smrdljive prihodnosti, kakršno ta smrdljiva sedanjost obeta. Vrača se na točko, kjer so stvari skrenile v napačno smer, torej na točko, kjer je potreben ponoven razmislek. Govorim o času, ko so se že definirali neki visoki zvočni standardi, izrazna svoboda pa še ni bila poteptana s strani diktature kapitala. Kajti danes je najbolj bizarno to, da nam tehnologija omogoča nesluteno izrazno svobodo, 99 % glasbe pa je bolj šablonske kot kadarkoli prej. In prav zato ima album Mind Business jajca, saj dosledno nadaljuje individualno in unikatno glasbeno retoriko, pod katero je podpisan N’toko. V tem je pravzaprav mnogo več jajc kot pa v raznih punkerskih glasbenih pristopih, za katere je značilna eksplicitna jeza in temu primerna brutalna distorzija vsega vidnega in slišnega. To je otročje početje, ki azil mame in očeta nadomešča z azilom subkulture, N’tokova eklektika pa ne paše nikamor in je zato izraz neke odraslosti in individualnosti. Ta individualnost pa je prek popularne dostopnosti vpeta v širšo mrežo ljudi, kar pa nas zopet vrača k začetnim razmislekom o aktualnosti plošče – lahko smo unikatni, a zato ne potrebujemo tipičnih slovenskih vrtičkov, iz katerih bodisi lajamo bodisi se v njih skrivamo. 

Če se sedaj iz skrajne “zoom out” pozicije spustimo malo bližje in pogledamo skozi drobnogled, opazimo, da se zrelost in dovršenost plošče kažeta tudi na mikro nivoju. Tu najdemo izredno zanimivo spektralno maso, ki polni luknje med sinti, beati in vokali. Gre za ritmično-zvočni dialog med šumi ter raznimi oscilatorskimi krotovičenji, ki se na slabših zvočnikih ne kažejo kot posamični glasbeni elementi, saj se lepo spojijo v celotno zvočno sliko. Že na povprečnih zvočnih sistemih in še posebej slušalkah pa ti zvočni cvrčki postanejo prepoznavni in nakazujejo, da si je nekdo vzel čas tudi za detajle. Da se spekter ni polnil z brutalno distorzijo ali kompresijo, kot je tipično za kar preveč domačih ustvarjalcev, ampak da za to skrbi zanimiv zvočni svet, dostopen vsakemu, ki si je pripravljen za ploščo Mind Business vzeti čas. In verjetno je na tej točki treba pohvaliti tudi Igorja Vuka, širši javnosti poznanega predvsem pod imenom DJ Plankton, ki je album prav lepo zamiksal. 

Če še malo ostanemo v mikro svetu, lahko spet pohvalimo pogosto prijeten “swing”, za katerega, poleg klasičnih zamujanj oziroma prehitevanj, skrbijo predvsem “synth envelopi”, vezani bodisi na glasnost ali filtre. Občasno lahko slišimo tudi kako poliritmijo, za katero pa bi si vsaj jaz želel, da bi se pojavila bolj pogosto. Prav tako album vsebuje tudi mnogo sintov, ki sicer imajo kosmata analogna jajca, a so kljub temu prav impotentni. Nekateri sicer v celoti komadov, torej ob rahlem “zoom outu”, funkcionirajo odlično s svojim cheezy in corny bliščem. Kot najboljši primer bi izpostavil sint, ki se pojavi v drugi polovici komada Smile. Cheezy, corny a hkrati noro funkcionalno v kontekstu pesmi. Na drugi strani pa imamo tudi določene zgrešene poizkuse, kot je na primer lead/stab sint v komadu 1989 ali pa “nažagana unison detune” vuvuzela v komadu Lion. V prvem primeru gre za nek preveč trashy moment, ki ga sam komad ne zdrži, v drugem pa za neko neposrečeno šalo, saj nek zajeban groove prežarči zvok klišejskega euro trensa. Die Antwoord sicer dokazujejo, da so take kombinacije in zajebancije možne, a mislim da bo moral N’toko še malo nadgraditi svoje “skilse” na sintetizatorjih zvoka, preden bo zmožen takih podvigov. Omenjeni manko pa se kaže tudi v tem, da so zvoki sintov prepogosto preveč statični, da se tekom sekvenc z njimi nič ne dogaja. To na eni strani sicer lahko upravičimo znotraj okvirov trashy estetike, a glede na detajlno dovršenost beatov in hkrati analogni prestiž samih sintov zadeva izpade malce neposrečeno. 

Plošča Mind Business je tako kot celota izredno dober in profesionalni izdelek, vseeno pa mislim, da bomo morali počakati še kak album ali dva, preden bomo lahko ob glasbi tudi doma in ne samo na N’tokovih koncertih stali odprtih odprtih ust in izbuljenih oči.

 

N'toko - The Baddest
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Komentarji

Ko se lotim brat recenzije plošč, se rada udobno namestim v svoj gugalnik, si privoščim skodelico kakava z maršmelovsi in pokrijem noge z odejo. V ozadju se mi rola plošča, katere recenzijo berem in primerjam svoje občutke z občutki recenzenta.
Za konkreten izdelek lahko samo rečem, da mi ne gre tako zelo na živce kot prejšnji. Tudi ne zveni tok zlo generično kot ponavadi, ampak kakor si rekel, še kakšno plato ali dve, pa bo.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.