Sloow Tapes, 2013

Na valovih Radia Študent se prvič resneje posvečamo kreativnemu tandemu Virginie Genta in Davida Vanzana, v osnovi saksofonistke in tolkalca, ki sta zadnje slabo desetletje v ospredju podzemne perpetuacije ognjenega free-jazza in razširjene historične psihadelije. Njuna neverjetna produktivnost in neumorno igranje nam servirata podatke, kot so 500 in več koncertov po vsej Evropi in ZDA, brezštevilne vinilne izdaje unikatnih in večinoma takoj razprodanih naklad ter sodelovanje in muziciranje z glasbeniki, kot so Famoudou Don Moye, Sonic Youth, Mats Gustafsson, Makoto Kawabata, Chris Corsano, Sabir Mateen, Takehisa Kosugi, Sabu Toyozumi, Tamio Shiraishi, C Spencer Yeh in mnogi drugi. Njuna dejavnost pa gre pogosto povsem mimo radarja celo neodvisnih medijev. V razglabljanje, zakaj je tako, se tukaj ne moremo spuščati, dejstvo pa je, da v svoji estetiki in načinu operiranja pogosto delujeta kot povsem izven oziroma iz nekega drugega časa. In to v dobrem smislu.

Jedro vseh projektov predstavlja njun Jooklo Duo, ki se ob različnih priložnostih preobrazi v različne denominacije variabilnega števila članov in ki skoraj vedno v imenu nosi nekako permutacijo njunega „Jooklo“ trademarka. Tako imamo tokrat opraviti z zasedbo New Jooklo Age in kasetno izdajo „August Two Thousand Ten“, ki je izšla letos pri Sloow Tapes in je, mimogrede, že razprodana. 

Sredico slišanega tokrat tvori neumorno pulziranje predpotopnih elektronskih naprav, najverjetneje analognih sintetizatorjev, ujetih v nevihto prav tako analognih naprav za odmev. Iz tega orkana pa se vijejo popačene fraze sopranskega saksofona in klarineta, različnih tolkal in glasovnih zaklinjanj. Vse to pa ujeto v tisti kozmično-psihedelični metež, ki so ga patentirali posebneži, kot je bil Sun-Ra, ter v tokratnem primeru predvsem zapuščina še enega velikega psihedeličnega outsiderja – Angusa MacLisa, ki so mu bili enkrat na začetku tega leta posvečeni tudi celotni DJ Grafiti, sedaj dostopni na spletni strani Radia Študent. 

Uvodna „After The Storm“ nas takoj zasuje z barvitim mnoštvom divjih oscilacij, predirnih krikov, zamolklih pulziranj in splošno obrednim tempom celotnega dogajanja. Celotna slika se zdi na račun odmevov in, pogojno rečeno, „lo-fi“ posnetka povsem oddaljena, v nekem drugem času in prostoru, kar je gotovo hoten aspekt tovrstnega pristopa k muziciranju. Pri New Jooklo Age namreč ne gre za kako površinsko „retro“ fascinacijo, fetišizem nad starimi elektronskimi aparaturami ali hipstersko obujanje zgodovinske psihedelije. Upal bi si trditi, da gre njihov modus operandi precej globlje in predstavlja živi napor sledenja in obenem eksplodiranja ter inovacije raznolikih linij tistih glasb, ki so bile v zadnjih nekaj desetletij kulturno označene kot „psihedelične“. 

New Jooklo Age uspe nekaj, kar je redko v okoljih, preobremenjenih z estetskimi klišeji ter igračkanjem s takimi ali drugačnimi „gadgeti“ – ustvariti živo in pulzirajočo zvočno gmoto, izrazno specifično kolektivno improviziranje, ki se z golo elementarno intenzivnostjo igre izogne postanim in mlahavim žanrskim vodam. Vsem poznani prijemi, denimo manipuliranje odmeva za spreminjanje intonacije signalov, so tako privzdignjeni v pomenljive ritualne geste, ki postanejo generatorji nove, obenem neskončno znane in globoko tuje ter skrivnostne glasbe. 

Album „August Two Thousand Ten“ kot celota - po možnosti povsem analogen tudi na nivoju snemanja - tako s svojo specifično in brezkompromisno zvočno sliko predstavlja žlahten, povsem neapologetski psihedelični artefakt – še eno v seriji sporočil Gente, Vanzana in sodelavcev.