Bad Seed Ltd., 2013

Glasbo Nicka Cavea doživljamo različno. Poslušalci njegove generacije so nedavno zaključeni projekt Grinderman verjetno poznavalsko sprejeli kot obravnavo pozne krize srednjih let s stilom. In to kakšnim! Spomnimo se prenapolnjenih Križank. Odveč bi bila pretveza, da lahko mlajši navdušenci razumemo, kako se tovrstna garda avstralskih muzičarjev v teh letih počuti, smo pa skozi razbijajočo Cave-Ellis navezo definitivno prikimali, da stari prdci še kako dobro žagajo.

A kakršen pač je Cave, vedno išče nove izzive, skozi katere nam odpira oči v življenja resničnih ali fiktivnih likov. Saj je to, kar ustvarja, zares melodično pripovedovanje zgodb. Zvesti pristaši pa mu, vedno v pozitivnem duhu, tudi nasedejo. V lagodje naših bobničev nam je tako z matično zasedbo The Bad Seeds poslal novi izdelek: 'Push The Sky Away'.

Če smo že pri njegovih podpornikih »Bad Seeds«, omenimo, da jih je po zadnjem albumu 'Dig, Lazarus, Dig!!!' zapustil najdlje vztrajajoči član Mick Harvey, hkrati pa se jim je ponovno pridružil eden od ustanoviteljev originalne skupine, Barry Adamson. Zapakirana četa je v studio stopila precej eksperimentalno, saj so, za razliko od preteklih delovnih procesov, skladbe dograjevali sproti. Cave je imel ideje zastavljene v dokaj začetnih fazah in v nedavnih intervjujih priznava, da mu je prav njegova glasbena ekipa pomagala, da so ustvarili celotne pesmi. Ker so si morda dovolili več osebnega učinka, je zelo slišna zapolnitev Harveyjevega mesta z Warrenom Ellisom. Zvesti Caveov pajdaš je s svojimi strunami na mestih ustvaril ravno pravo mero drgetajočega razpoloženja, ki se popolnoma ujema s pevčevim rahlo perverznim prežvekovanjem mladostnih hormonov.

Album 'Push The Sky Away' poslušalcu ravno toliko odmika nebo, kot ga veže v svoje valove. Izredno je namreč prisoten duh vode, ki ga kakopak zaznamuje obmorsko mestece Brighton, kjer Nick Cave že dlje časa stanuje. Obmorsko okolje, scena in pogled skozi okno so se v njegovo beležnico zapisali kot prigode prebivalcev mesta in Caveova lastna zapažanja ter kontemplacije. 

Namesto da bi z vsakim albumom glasno rasli, si je zasedba zadala umik nazaj, v bolj premišljene vode, kjer niso kompleksni in na poslušalca ne poskušajo narediti prevelikega vtisa. Namesto da bi bili zahtevni, so plošči pustili, da nas vsrka vase in počasi odkriva svoje skrivnosti od skladbe do skladbe. In tako ga poslušamo, na staromoden način, od enega komada do naslednjega: z uvodno 'We Know Who U R' se trdno zasidra in ne popusti do poslavljajoče se in doneče 'Push The Sky Away'.

Na določenih delih se ukvarja z minljivim erosom mladosti mimoidočih, ki so se mimo njegovega okna sprehajali po plaži, a že v naslednjem trenutku nas zdrami z globljimi vprašanji o staranju, stanju družbe in lastnem hrepenenju. 

Ali gre le za starega jebača, ki si v 'Water's Edge' poželjivo ogleduje nedosegljive mladenke in si predstavlja, da je eden od tistih tipov, ki jim ob pogledu na njihova gola stegna zavre tekmovalni testosteron? Ranljivost odgrne med prepletom lastne osebnosti s pojavo neizkušene deklice v 'Jubilee Street' in s slavospevom mitološki lepoti v 'Mermaids', a za ovinkom takoj pokaže zobe sodobni kulturi zahoda v 'We Real Cool'. Še najbolj duhovna interpretacija Caveovega trenutnega stanja naj bi bila 'Higgs Boson Blues', kjer opravi z moralo večno spremenljivih želja in potreb: od pečanja Roberta Johnsona s hudičem do starlete Miley Cyrus, ki brezdelno čofota po kalifornijskem jezeru.

Marsikaj bi se lahko zalomilo, če bi takšne lirične prigode pisal kdo drug. A Caveov vokal in kot vedno odlična glasbena zasedba zakrijejo še zadnji sum, da so besedila tokrat bolj samorazmišljujoča kot narativna. Ali so se glasbeno nekoliko izpeli ali pa s tem albumom napovedujejo novo poglavje. Plošča Push The Sky Away naj bi narekovala prav to, da odrivamo nebo stran od sebe v želji, da bi dosegli več.

Kot avtor Nick Cave tokrat več opazuje in obračuna z lastnimi razmišljanji, a zelo dvorezno. Ko že ravno pomislimo, da bo atmosferični zaključek pomenil konec dvoumnega poigravanja med intelektom in zafrkavanjem, po katerem je dobro znan, za konec modro pripomni: »Nekateri pravijo, da je samo rokenrol, a gre naravnost v dno tvoje duše.«