Moonlee / ZARŠ, 2015

Po dveh letih in pol se z novim, četrtim albumom vračajo domači noise rockerji in bivši klubski maratonci, Nikki Louder. Po nastopu na letošnjem festivalu Ment, ki se je v Ljubljani odvil v začetku letošnjega leta, so se jim širše odprla vrata v tujino oziroma na tuje showcase festivale. Tako bodo že v začetku novega leta nastopili na največjem evropskem showcase festivalu Eurosonic. Mesec pred nastopom pa premierno predstavljamo njihov četrti album, Trout, kar v prevodu pomeni postrv. Pri izidu te postrvi, ki na naslovnici po svetu potuje z balonom, sta moči združili Založba Radia Študent in Moonlee Records. 

V primerjavi z zgodnejšimi albumi je produkcija na Trout manj agresivna. To pa še ne pomeni, da so se Nikki Louder pomehkužili. Stilsko leži glasba nekje med prejšnjim albumom Golden Men in njihovim zgodnejšim, bolj agresivnim izrazom. Če so na Golden Men skoraj vsi komadi trajali približno tri minute, album Trout temu vzorcu ne sledi. Pravzaprav so na njem komadi dolgi od minute pa tja do šestih in pol. Toliko namreč traja naslovna pesem albuma, ki jo, morda malce nenavadno, slišimo šele tik pred koncem plošče.

No, pa pojdimo raje od začetka. Trout se začne z minuto dolgo uvodno pesmijo Don't Believe Your Own Bullshit, ki stopnjuje glasnost ene in iste ponavljajoče se linije škripajočega zvoka, hrupa in skorajda ritualističnega bobnanja, konča pa se z distorzirano kakofonijo. Prva pesem nas torej ne vrže v srž bistva Nikki Louder, kot smo bili tega vajeni na dosedajšnjih izdajah. Sledi Courage, ki pa je že klasičen primerek komada, ki bi ga od noise rockerjev pričakovali. Vsebuje zamazane distorzirane kitare, poudarjene z noise solo vložki in kričečimi vokali, ki v prvi vrsti služijo kot instrument in ne sredstvo za podajanje besedil. Nato pride na vrsto Feline Blues, ki je, naslovu primerno, počasnejši in v ospredje potiska vokal. Seveda ne manjka noiserskih vložkov, a je z gledišča intenzivnosti vseeno počasnejši od večine. Na trenutke, kot na primer v pesmi CV, se Nikki Louder stilsko približajo valižanskim Future of the Left.

Druga polovica albuma se začne z agresivnim Para Cargo, ki se nekje na polovici z ne najbolj elegantnim prehodom popolnoma spusti z verige. To je najbrž tudi najtrši del albuma. V naslednjem komadu z naslovom Shareholder so Kamničani dobro uporabili kontrast med samotnostjo acapella kitare in rohnenjem celotne zasedbe, ki se izmenjujeta v kratkih intervalih. Bobni so na večini komadov močno sinkopirani, a ponavadi ne odstopajo od običajnega štiričetrtinskega ritma. Pri tem bobnar ne skopari z udarci in s tem pri poslušalcu ustvarja občutek pozitivne živčnosti. Kot že rečeno, je naslovna pesem Trout najdaljša na albumu. Podobno kot pri Para Cargo tudi v Troutu nekje na polovici pesem krene v povsem drugo smer, s to razliko, da tokrat s prehodom ne preide v agresivnejši del, temveč se energijsko umiri. Tu je prehod izveden bolje. Drugi del pesmi se nato prek novega riffa izključno instrumentalno stopnjuje do končnega, skoraj pankovskega vrhunca. Zaključek pripada pesmi Salsa Ass, ki je, podobno kot začetna pesem, v funkciji ponujanja mirnega in postopnega izteka albuma.

Album Trout je s slabe pol ure še krajši od njegovih predhodnikov, a mu to govori v prid. Če bi bil daljši, bi poslušalec od toliko hitrega tapkanja z nogo naslednji dan nemara občutil muskelfiber.