Samozaložba, 2015

V nocojšnji Tolpi bumov spet predstavljamo še eno izstopajočo domačo underground izdajo, ki pa bi zaradi njene trenutno relativno diskretne prisotnosti med nami lahko tudi marsikomu ušla, bila spregledana in ne bila deležna pozornosti, ki ji gre. Govora je o spletni izdaji »Parallellax«, pod katero se podpisuje avtorica Nina Dragičević. Nino Dragičević poznamo predvsem kot vsestransko avtorico in publicistko, svojevrstno renesančno persono tega trenutka, ki se udejanja tako na področjih DJ-anja, produciranja elektronske glasbe in komponiranja kot tudi v bolj literarnih in esejističnih sferah. Skozi njeno delo pa seva tudi nespregledljiv civilno-družbeni angažma in aktiven doprinos lezbičnemu aktivizmu, opazen komurkoli, ki zadeve vsaj malo razišče. 

Plošča »Parallellax«, ki bo naslednje leto doživela tudi izid v fizični obliki pri založbi Kamizdat, je aktualen in žlahten artefakt naraščajočega poglabljanja v eksperimentalno elektro-akustično kompozicijo. Slednjo pa pri Dragičević ključno zaznamuje tudi raziskava in deklarativna izpoved afinitete s pionirkami elektronske glasbe, kot so Daphne Oram, Delia Derbyshire, Eliane Radigue itd. V tem oziru zainteresirane napotujemo na serijo esejev in mixtapov pod krovnim naslovom »Progressive Women«, dostopnih na spletni strani skladateljice, ki prekipevajo od podatkov in tudi osebno angažiranega pisanja. Tovrstna afiniteta pa pri Dragičević ni zgolj deklarativna, študiozna, spoštljiva. S temi avtoricami jo druži tudi globlja deležnost na izkušnji tako-ali-drugače ženske avtorice, ki ne želi pristati na redukcijo  identitetnega in doživljajskega ter s tem tudi umetniškega in konceptualnega polja.  

Ploščo »Parallellax« tvorijo trije oštevilčeni kosi, ki prav vsi odstirajo temeljno preokupacijo z zvočnimi viri, terenskimi posnetki vsakdanjega bivanjskega okolja, zvočnega ekosistema, ki si ga delimo in skozi katerega režejo in se usmerjajo silnice prikritega ali odkritega nasilja, inherentnega konstituciji taiste realnosti. Ali tako se vsaj zdi, tudi tako se kaže, tako se skozi-občuti. V specifičnem pristopu Nine Dragičević k asemblaži in vzorčenju zvokov ter rezom, ki so toliko formalni kot tudi osebno poantirani, imajo tudi okus obče izkušnje, hkrati pa jih preveva neka še-ne-povednost, ki se mora šele konstituirati. Morda se konstituira v vsakem zaznavajočem vsakič znova, vendar ne povsem na novo, brez iluzij čistosti in praznega lista, temveč na stelji sledi bolečin, pritiskajočih intenzitet in okrutne lepote samega doživljanja ter tega, da je. 

Nalaganje slojev tesnobe, ki pa nikoli ne dosežejo totalne nasičenosti, v slišanem na »Parallellax« lahko kdaj površinsko spomni na estetske prijeme in prostore tistega nekoliko zastarelega žanra s ponesrečenim imenom »dark ambient«. A medtem ko je tam meglena, psevdo-kinematska sugestivnost vrednota, imamo pri Nini Dragičević opraviti z nečim precej bolj natančnim in detajliranim. Nečem, ki svojo moč - v svoji zdaj pokvečeni zdaj rigorozno monotoni repeticiji - dolguje tudi konstantni reiteraciji grobih in neobdelanih zvočnih potez ujetega. To ujeto pa pred nas ni postavljeno nespremenjeno, temveč v kompoziciji vršenih kreativnih gest, kjer se terenski posnetki, voyeurski prisluhi tragedijam vsake sekunde in najdeni materiali prečijo s sampli sakralne zborovske glasbe, skopo odmerjenimi elektronsko generiranimi pulziranji ter pärtovskim nalaganjem elegičnih godalnih tonov.  

Čeprav v spremnem tekstu Nataše Velikonja najdemo tudi nekaj cagevskih formulacij ali nemara le namigov o tem, da so zvoki »samo zvoki«, je rezultat »Parallellax« v praksi daleč od tovrstnih agend in kvečjemu pokazatelj tega, da zvoki nikoli niso samo zvoki. O zaskrbljujočih političnih luknjah v koncepcijah Cagevih idealov nevtralnosti in izenačenja bi bilo vredno kaj reči ob kaki drugi priložnosti. Sam pa ugotavljam, da so tudi svojevrstno kvaliteto, modus operandi in mindset »odsevanja realnosti«, prisotno v njegovem delu in retoriki, znali akterji, kot so denimo improvizatorski kolektiv AMM in pokojni Cornelius Cardew, dojeti in prijeti veliko bolj angažirano in politično odgovorno. Ključno iztočnico pa je na primeru plošče »Parallellax« treba iskati tudi v samem naslovu, v sopostavitvi paralelnosti in paralakse. Paralelnosti, ki pa je nekako nesimetrična in prelomljena, prestopajoča, ki se znotraj operacij Nine Dragičević kaže kot skoraj nevzdržljiva, a vendar. Hkrati pa paralaksično razpirajoča v mnoštvu spreminjajočih pozicij zaznavanja, ki povratno spreminjajo same premise doživljajske krajine – spremembe, ki so barvite in potencialno generirajoče, vendar nikoli povsem svobodne, z vedno vsaj prisotno napetostjo kontradikcij normativnosti.