NINOS DU BRASIL: VIDA ETERNA

Hospital Productions, 2017

Goščava amazonske divjine, v katero nas odvržeta izvajalca nocojšnje Tolpe, je sila neprijeten kraj. Pod gosto streho listja, skozi katerega pronicajo le medli prameni svetlobe, je nepremična in zadušljiva mlakuža gostega postanega zraka, ki ga navadno mešajo le udarci peruti in premikanje premnogih zemeljskih bitij. Iz teme bolščijo pari očes in vreščanje naokoli je nevzdržno. Rast, izleganje, trohnenje in razplod so le bežni stadiji večnih metamorfoz, ki se tu vršijo z nedoumljivo naglico. Je to v resnici popek sveta ali popotovanje v srce teme?

Italijanski duo Ninos Du Brasil sta nesojena otroka Brazilije, ki ju družijo dolga leta igranja v hardcore skupini With Love. Ideja za skupen projekt, v katerem bi ustvarjala elektronsko glasbo v karnevalskem duhu batucade, je dozorela ravno nekje v zaodrjih med turnejami omenjenega benda. Ta žanrski preskok sta Nicolo Fortuni  in Nico Vascellari izvedla elegantno, brez slovesa od svojih težkokategornih korenin ali šarmiranja s klišeji latinoameriškega etosa. Prej lahko rečemo, da sta uspela iz prikritih kotičkov slednjega izvleči vse, kar se je skladalo s surovim izrazjem hardcora. Vse morebitne skeptično privzdignjene obrvi, ki so se najverjetneje prikazale ob izdaji njunega lahkotneje obarvanega dolgometražca Novos Misterios za založbo Hospital Productions, so z novim albumom, ki ga predstavljamo v tokratni Tolpi bumov, popolnoma odveč. Atmosfera, ki ovija album Vida Eterna, se karseda lepo sklada s temačnim vzdušjem elektronskih avanturizmov, ki jih za svojo založbo izbira producent Dominick Fernow. Naboj, ki ga ima tukajšnji spoj latino ritmov in elektronike, ne vodi v nežno pozibavanje bokov, prej v vročičen trans.

Moč ritma je bila v preteklosti vezivno tkivo skupnosti in zatorej pot do učlovečenja, danes pa se zdi, da njen vpliv človeku vrača prvine živalskosti. Vrača se prvobitni divjak, nesposoben ločevanja svojih misli od zaznav, sebstva od okolice. Plazečega se človeka, odetega v jaguarjevo kožo z naslovnice predhodne plošče, je tokrat zamenjal vampirski krvoses. Totemistični človek-žival se je obrnil zoper sebe in se iz čaše nesmrtnosti napaja z lastno krvjo. Zvoki zlovešče noči, v kateri se vrši ta okulten ritual, polnijo ozadje ritmičnemu udrihanju skladb. Hripavo grčanje, šepetanje in renčanje grabi za vrat kot kremplji amazonskega vrača v zverinski podobi. Džungelski karneval ne prenese oddiha. Kje drugje kot v tem kaosu se lažje zazremo v večni krog, ko se nam kar pred očmi iz propadajočega oplaja novo življenje – Vida Eterna.

Sredi te džungle je otok ognja in plešočih senc. Krepki tehnoidni udarci uklanjajo voljo do mirovanja in zidajo bobneče kulise ritmu. Tega zapolnjuje tolkalska baterija, ki lomi ude in upogiba hrbtenice zbranih. Celoten nabor tolkal bi zaposlil roke kakšega komornega orkestra, skozi ploščo se pojavlja v različnih vlogah in združuje ter skupaj z zloveščimi zveni in redkimi zametki melodij orisuje zgodbe skladb. Diktat ritma prehaja od krepkih počasnejših koračnic do vročičnega bezljanja. Slednje svojo skrajnost doseže v skladbah Condenado por Um Idioma Desconhecido in A Magia Do Rei II, ki pomenljivo pričata o oblastniški roki ritma. In ta je na tokratnem albumu resnično trda. Poganja jo basovsko pulziranje, ki se mestoma tudi umirja in v ospredje spusti ostalo tolkalsko baterijo, vendar ta povečini ostaja nekoliko zabrisana in zapostavljena.

Koncertne seanse dua Ninos Du Brasil so pravo klubsko rajanje v karnevalskem stilu, napolnjeno z izbruhi pisanih papirčkov in trakov. Glavna akterja sta tako izvajalca hrupnih poliritmij kot sejalca kaosa med publiko, nagnjena nad tehnično opremo in bobnarske sete, pomešana med publiko. Vidi se, da sta veliko časa ples enačila z mosh-pitom in da je tudi v njuno igranje vključeno celotno telo. Če se ob to nekoliko obregnemo, jima lahko očitamo, da sta tudi sama sužnja lastnih ritmov. Zvočne in ritmične matrice, nad katere plastita žive bobne, so v veliki meri že dodelane in razen lastnega gibanja jima ni treba prav veliko dodajati. Njuno izvajanje koncertov je zato skoraj docela performativno.

Dvojec je svoj že tako zanimiv glasbeni izraz okopal še v močan konceptualen okvir, ki ga jasno ločuje od drugih mešanj latinoameriških ritmov in elektronike, če izvzamemo slične nojzerske ekskurzije tipa Cut Hands. Plasti zvoka nizata z veliko občutka za dinamiko skladb in njihovo celostno podobo in tudi za v prihodnje upamo, da obetata še kakšno podobno izvrstno ploščo. Veseli karnevalski duh, ki je preveval njuno prejšnjo in se zdi skoraj neločljiv od tolkalske baterije brazilske batucade, je tokrat skorajda potihnil. Mrakobno vzdušje okultnega primitivizma plošče Vida Eterna ohranja le še karnevalizem džungle in njen človeški kontrapunkt, ki se izvija iz njenega naročja, a le nemočno, saj so njegove korenine še vedno globoko vkopane v tla narave. Prgišče, ki ga dlan stre in raztrosi v veter, ni sol zemlje, temveč njeno meso, ki ga bodo kljuvale nočne ptice in z njim hranile svoj vreščeč zarod.