Samozaložba, 2013

Rekviem za bend ali kakšna je usoda ljudi, ki ostanejo brez Petrola! Pričujočo recenzijo albuma 80 proleća smo žal prisiljeni začeti na tak način, saj so Petrol prejšnji teden javno obelodanili razpad. Novica niti ni bila toliko nepričakovana, saj se je jara kača vprašanj o tem, kdaj bo izšel drugi album tega beograjskega indie pop rock bum benda, od 2009 valjala v pasivnosti, ki je že mejila na obup. Štiri leta je trajalo sestavljanje mozaika albuma 80 proleća, ki je končno izšel to pomlad, pri težkem porodu v samozaložbi pa je žal izdihnil eden najperspektivnejših bendov zadnjih let v naših prostorih. Zastava energične nove srbske scene, katere eden najbolj cenjenih derivatov je bil prav Petrol, je spuščena na pol droga. Recenzija bo zaradi okoliščin verjetno kanček manj objektivna in obarvana z nostalgičnimi notami, ker - »o pokojniku sve najbolje«. 

Album 80 proleća je nastajal na krilih super prvenca in evforično sprejetega epskega Nezgodno vreme, opasni dani, vendar se je nekje zalomilo. Kompozicija se je iztirila ali pa izgubila v tunelu, dolgem pet let. Časovna razdalja med dvema albumoma je predolga, in čeprav so bili novi komadi nared do 2011, so obtičali v bunkerju, v marinadi še dve leti. Morebiti kot žrtve iskanj spoliranega ideala, pogajanj z založbami. Kakorkoli, resnico vedo Petroldžije sami, nam pa ponujajo tankanje naših  mp3 rezervoarjev s težko pričakovanim albumom, kot tudi z bonus komadom Arza, zastonj prek spleta. Na njem so igrivo pomladansko razposajeni in čeprav na trenutke otožni, delujejo sproščeno, včasih že preveč umirjeno, anemično vdani v usodo, ki je mogoče niso želeli. Manjka jim predvsem tistega ritmičnega naboja, ki je bil značilen za Nezgodno vreme, opasni dani, največjo razliko pa je opaziti pri klaviaturah, ki so prevzele dominantno vlogo in skupaj s sempli potisnile kitaro v zaledje njihove zvočne pokrajine. Klaviaturhat čvrsto drži vajeti v kemični harmoniji komadov z inovativnimi aranžmaji, ki stojijo v opoziciji komadom tiste prave zmesi psihadelije, melanholije in plesnosti. Ti so podaljšana roka prvega albuma, kjer izostanek bas linij še vedno nadomešča nizka kitara. Takšni so uvodni darkersko zaljubljeni plesni Stan s kitaro, ki govori basovski jezik in občasno solira, single 80 proleća, eden hitrejših komadov, ki pa ne bo videl lepot Beiruta, polnokrvno odbita Procena, do neke mere pa tudi krautrockovska Pitanje vremena.  

Med poslance nadgradnje v primerjavi s prejšnjim albumom uvrščamo Samo da me ne pita, ki se poleg lebisolovskega začetnega štetja brez težav pleše tudi v kolu, in inštrumental Mustang, ki z začetnim kitarskim riffom spominja na Candle legend Sonic Youth, a nato jaha preveč premočrtno v premirnem galopu. Manjka mu divje, neukročeno vročekrvne kitare in nepredvidljivosti ter drznosti, ki bi Mustanga vrnili živalskemu kolektivu. Da, slišati je tudi Animal Collective. Ne le tu, temveč tudi v enem izmed vrhuncev albuma, v minimalističnem havajskem pop koktajlu Istina za dvoje. Upanje na vrnitev se kaže v besedilu post punk komada Pričaćemo još z liturgičnim gotskim petjem: »Nije dovoljno, zar nije dovoljno, pričaćemo još«. Za zdaj se bodo izražali vsak po svoje, vsak v svoji novi postojanki. Bobnar Buki nadaljuje v Kriškah, Ilija v duu Ti, Ana pa – upajmo ne za vedno – zapušča glasbeno kariero. Za vedno pa nam v spominu ostajajo dva albuma, EP s petimi komadi, posnetimi v dnevni sobi leta 2004, in njihovi koncerti, med njimi recimo odličen na Terraneu 2011. »Sve smo već videli, sve smo već probali, nas ovo više na zanima, nas ovo više ne pogađa, sve jedno je«! Refren komada Sve jedno je s prvega albuma je pobegnil kot duh iz steklenice in dobil nov pomen.