Zavod Sploh, 2016

Splitting je sveža domača izdaja Zavoda Sploh. Gre za ploščo sodobne klasične glasbe v kitarski maniri. A še preden začnemo naj opozorimo na dejstvo, da bi tokratna plata utegnila zanimati ali pa kar morala zanimati tako klasično šolane kitariste kot vse tiste, ki se sami podajate v raziskovanja strunskih zvokov. 

»Mladi kitarist« Primož Sukič je namreč pred kratkim izdal svojo prvo samostojno zgoščenko z naslovom Splitting. Plošček ni le odraz virtuoznosti nadobudnega kitarista, temveč je zaokroženo umetniško delo, ki nam ponuja sinestetične  vpoglede v Sukičevo ustvarjanje in tehtne razmisleke o sedanji kitarski glasbi in razvoju glasbene umetnosti nasploh.

Sukič, ki je na domači sceni že uveljavljen akter – tako samostojno kot preko ansambla Neofonija in benda Walter Flego – je svoj prvenec zasnoval okoli skladbe Splitting 10 Michaela Maierhofa. Sama skladba se po Maierhofovih besedah ukvarja s spremembo načina nihanja strune. Običajno prečno valovanje naj bi večinsko zamenjalo vzdolžno valovanje, ki sicer ni značilno za kitarsko, ali katerokoli drugo na obeh straneh vpeto struno. Maierhof tako na mikro ravni spreminja ustaljene vzorce in obenem, s posebnim fokusom na tišini, dopušča refleksijo le teh. 

A če za trenutek pustimo ob strani samo skladbo in se osredotočimo na njen naslov, ta z izvzetjem števila 10 predstavlja tudi cikel Maierhofovih raziskovanj za druge inštrumente, a še bolj pomembno: nosi naslov celotnega Sukičevega albuma. V sami besedi gre iskati mnogo pomenov, mnogo ravni in mnogo vzgibov. Tako Sukič, s privzemanjem naslova od Maierhofa, vzpostavlja obenem distanco in bližino Maierhofovim idejam, obenem pa tudi samostojno opomenja potek plošče. Skladba Splitting 10 je po Sukičevih besedah prelomnica, ki deli ploščo na skladbi Chiton Uroša Rojka in Sequenza XI Luciana Beria ter skladbi Caliope Juana Camila Vasqueza in Dialog o vodi Vinka Globokarja. Prvi dve raziskujeta kitarsko tradicijo skozi sodobno prizmo, drugi dve pa razpirata možnosti nadaljnjega razvoja kitare. Berio nam ponuja izjemno premišljenost kompozicijske strukture in motivičnega dela. Črpa iz tradicije flamenka s tehniko rasgueado, na drugi strani pa vključuje tudi novejšo tehnično novost - tapping.  Rojko pa se poleg nekaj razširjenih tehnik, osredotoča predvsem na ritmično komponento, ki odpira vrata v ritualno, to pa se prav zaradi sledeče Maierhofove skladbe zaobrne v  kontemplacijo zvočnosti same. Zatem pa Caliopa z živo elektroniko ter Globokar z vseprisotno performativnostjo in neizogibnim soočenjem glasbenika z lastno odrsko ali v tem primeru telesno prezenco.

Omeniti gre tudi skladbi Petra Ablingerja Trains going by in Bus ride, ki služita kot vmesna prostora, kjer se glasba preliva v zvok oz. hrup in obratno. Tu je izjemnega pomena prav umeščenost v sosledje skladb, pravzaprav pa je prav to tisto, ki prinaša globlji vpogled v Sukičevo ustvarjanje. Kompozicije so sicer same po sebi bolj ali manj zanimive. A njihovi nastopi in teme, ki jih prinašajo, njihovo mešanje in nadgrajevanje je tisto, kar sicer že od postmodernizma precej pesti umetnike, a tudi tisto kar je v bistvu albuma Splitting. In Primožu Sukiču je tovrstno celovitost uspelo zelo dobro doseči. Dihotomija, deljenje, razcepljanje, polarizacija, iskanje sredine, prehajanje, združevanje, spajanje, holizem – vse to nam pade na misel ob pričujočem albumu. In ko za nameček omenimo še meditativne spremne besede, ki odpirajo še en nivo umetnine in ekspresivno naslovnico, ki je po besedah Sukiča iz povezana z Maierhofovimi modrimi baloni iz cikla skladb Shopping, pa je celota še toliko širša in bolj bogata. 

Kot je učbenik Mladi kitarist - začetnica za kitaro namenjen uvodnemu spoznavanju z inštrumentom, nam Sukič tu ponuja uvodno srečanje z njegovim načinom razmišljanja. Album je realen odraz kitaristove ustvarjalnosti in odpira mnogo front s katerimi se spopada sodobni ustvarjalec glasbe. Odlična in velika Začetnica, ki naj služi kot odpiranje vrat in dobra odskočna deska za mnoge nadaljnje projekte.